Page 57 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 57
turizem kot ekonomski in socialni pojav
turna transformacija oziroma nova percepcija je v gore prinesla prve razisko-
valce, pesnike, književnike in znanstvenike. V 19. stoletju je tudi vera spreme-
nila odnos do gora, saj obiskovanje romarskih cerkva ob vznožjih gora ali v
hribih preraste izključno romarski motiv obiskovanja in pridobi »sprostitve-
ne« namene (tudi na Slovenskem).
Občudovanje narave in gora je pomenilo najprej raziskovalni interes
(ruda, botanika), prehode preko gora in prve plezalne podvige oziroma željo
po osvojitvi gora. Pričeli so se alpinistični vzponi. Fizični napor, ki je bil po-
treben za osvojitev gorskih vrhov, je bil poplačan s čistim in svežim zrakom.
Odkrivanje gorskega sveta je po eni strani torej motiviral nek romantični tre-
nutek, po drugi pa znanstveni interes, ki je pomagal premagati nekdanji strah
in vraževerje (Kugy, 2008, 32). S »tekmovanjem« v osvajanju vrhov gora je
pričel Ženevčan, naturalist Horace-Bénédict de Saussure, ki velja za začetnika
modernega alpinizma. V svojem delu v štirih knjigah Voyage dans les Alpes je
zbral gradivo o raziskavah laboratorija narave, kar so zanj predstavljale Alpe.
Začetek alpinizma je postavljen v leto 1786, ko sta Jacques Balmat in Michel
Paccard dosegla vrh Mont Blanca. Naslednje leto je bil Balmat eden od spre-
mljevalcev de Saussura na njegovem prvem vzponu do vrha gore.
Vzponi so v obdobju 1760–1865 pritegnili številne navdušence, ki so se
sestali ob vznožju hribov in se nato podajali na najvišje vrhove. Glavni razi-
skovalci Alp so postali Angleži in Nemci (Battilani, 2009, 122; Paloscia, 2005,
268–69). Angleži so bili ponovno tisti, ki so bili zaslužni za uspeh vzpenja-
nja na vrhove. Njihovi nameni pa niso bili le znanstvene narave, temveč tudi
avanturistične (šport, tekmovanje in ljubezen do tveganja), saj jih je v gore
»gnala surova prvobitnost prirode, veselje do pustolovščin in do boja s težava-
mi …« (Lovšin, 1961, 27–28). Za Angleže je alpinizem v 19. stoletju postal pra-
va strast, za prebivalce hribov celinske Evrope pa je predstavljal zlasti možnost
zaslužka (gorski vodniki). V gorah so se v namen sprejemanja alpinistov po-
javile tudi prve namestitve, in sicer v alpskih vasicah, ki so predstavljale izho-
diščne točke za vzpone, vzdrževanje in urejanje poti ter organizacijo pomoči.
Prvi tak kraj je bil Chamonix, kjer so se lokalni prebivalci, ki so delali tudi kot
gorski vodniki, leta 1823 organizirali v združenje, ki je določalo tarife glede na
dolžino in zahtevnost vzponov (Paloscia, 2005, 269; Battilani, 2009, 123–24).
Vodniška služba je redko predstavljala poglavitni poklic posameznika, kar je
veljalo zlasti za vodnike v Vzhodnih Alpah. Vodniki so bili večinoma tisti, ki
so izhajali iz manj premožnega okolja in so si s to dejavnostjo deloma izbolj-
šali gmotni položaj. Vodnik je bil navadno tudi nosač. Ponekod, kakor sta to
55
turna transformacija oziroma nova percepcija je v gore prinesla prve razisko-
valce, pesnike, književnike in znanstvenike. V 19. stoletju je tudi vera spreme-
nila odnos do gora, saj obiskovanje romarskih cerkva ob vznožjih gora ali v
hribih preraste izključno romarski motiv obiskovanja in pridobi »sprostitve-
ne« namene (tudi na Slovenskem).
Občudovanje narave in gora je pomenilo najprej raziskovalni interes
(ruda, botanika), prehode preko gora in prve plezalne podvige oziroma željo
po osvojitvi gora. Pričeli so se alpinistični vzponi. Fizični napor, ki je bil po-
treben za osvojitev gorskih vrhov, je bil poplačan s čistim in svežim zrakom.
Odkrivanje gorskega sveta je po eni strani torej motiviral nek romantični tre-
nutek, po drugi pa znanstveni interes, ki je pomagal premagati nekdanji strah
in vraževerje (Kugy, 2008, 32). S »tekmovanjem« v osvajanju vrhov gora je
pričel Ženevčan, naturalist Horace-Bénédict de Saussure, ki velja za začetnika
modernega alpinizma. V svojem delu v štirih knjigah Voyage dans les Alpes je
zbral gradivo o raziskavah laboratorija narave, kar so zanj predstavljale Alpe.
Začetek alpinizma je postavljen v leto 1786, ko sta Jacques Balmat in Michel
Paccard dosegla vrh Mont Blanca. Naslednje leto je bil Balmat eden od spre-
mljevalcev de Saussura na njegovem prvem vzponu do vrha gore.
Vzponi so v obdobju 1760–1865 pritegnili številne navdušence, ki so se
sestali ob vznožju hribov in se nato podajali na najvišje vrhove. Glavni razi-
skovalci Alp so postali Angleži in Nemci (Battilani, 2009, 122; Paloscia, 2005,
268–69). Angleži so bili ponovno tisti, ki so bili zaslužni za uspeh vzpenja-
nja na vrhove. Njihovi nameni pa niso bili le znanstvene narave, temveč tudi
avanturistične (šport, tekmovanje in ljubezen do tveganja), saj jih je v gore
»gnala surova prvobitnost prirode, veselje do pustolovščin in do boja s težava-
mi …« (Lovšin, 1961, 27–28). Za Angleže je alpinizem v 19. stoletju postal pra-
va strast, za prebivalce hribov celinske Evrope pa je predstavljal zlasti možnost
zaslužka (gorski vodniki). V gorah so se v namen sprejemanja alpinistov po-
javile tudi prve namestitve, in sicer v alpskih vasicah, ki so predstavljale izho-
diščne točke za vzpone, vzdrževanje in urejanje poti ter organizacijo pomoči.
Prvi tak kraj je bil Chamonix, kjer so se lokalni prebivalci, ki so delali tudi kot
gorski vodniki, leta 1823 organizirali v združenje, ki je določalo tarife glede na
dolžino in zahtevnost vzponov (Paloscia, 2005, 269; Battilani, 2009, 123–24).
Vodniška služba je redko predstavljala poglavitni poklic posameznika, kar je
veljalo zlasti za vodnike v Vzhodnih Alpah. Vodniki so bili večinoma tisti, ki
so izhajali iz manj premožnega okolja in so si s to dejavnostjo deloma izbolj-
šali gmotni položaj. Vodnik je bil navadno tudi nosač. Ponekod, kakor sta to
55
