Page 65 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 65
dejavniki in stalnice razvoja modernega turizma
Potovanje z železnico je – sodeč po prvih odzivih nanjo, ki so bili tako
negativni kot pozitivni – postalo »vodilni simbol napredka in modernizacije
19. stoletja«. Prvotni strah pred črno pošastjo, ki je brez konjske vleke drvela po
železniškem tiru, bruhala ogenj, iskre in paro, se je sčasoma polegel. Železnica
je postopoma postala del vsakdana (Cvirn in Studen, 2001, 30–33).
Železnica in ladijski parnik sta postala tista dejavnika v družbi, ki sta
implicirala premike ljudi, kar pomeni, da je potovanje postalo sestavni del
počitnic (Porter, 1996, 25). Razvoj prometne infrastrukture, ki je nastopil po
industrijski revoluciji, in razmah parnih prometnih linij sta lahko povečala
dostopnost določenega turističnega kraja, ga približala večjim urbanim sredi-
ščem in posledično lahko prispevala k večjemu obisku.
Potovanja z ladjami na jadra in s poštno kočijo v predindustrijski dobi
so bila namreč dolgotrajna, naporna in draga, kar pomeni, da so bila dostop-
na zgolj bogatejšim. Za potovanje prek deželnih in državnih meja so bile pot-
rebne potne listine. Posebni predpisi so veljali tudi za prtljago. Ceste so bile
slabo vzdrževane, potniki so morali na poti večkrat prestopati, pogosto je pri-
hajalo do nesreč, na potnike pa so prežali tudi cestni roparji in razbojniki. Po-
štne kočije so lahko sprejemale zgolj majhno število ljudi in niso vozile ravno
pogosto (Studen, 2006a, 26). Kljub temu smo bili že v 18. stoletju priča neka-
terim izboljšavam, in sicer boljšim kočijam, kvalitetnejši ponudbi obcestnih
gostišč, boljši oskrbi konj in cest ter večji varnosti na cestah, tudi z uvedbo ce-
stnin. Ravno tako ladje na jadra niso uspele izpeljati takih potovanj kot par-
nik, ki je bil veliko učinkovitejše prevozno sredstvo. Ladijski parnik ni bil več
tako odvisen od vetra in plimovanja in je zato lahko omogočil hitrejše in za-
nesljivejše potovanje in urnike. Ob tem je podobno kot vlak tudi parnik lahko
sprejemal bistveno večje število ljudi, kar je posledično pripeljalo do cenejših
vozovnic. Med potjo so se potniki tako kot na vlaku lahko sprehajali po ladji
in obiskali restavracijo, kavarno. Stare prevozne časovne in krajevne omejitve
so se zmanjšale, trgi so se širili (Williams in Armstrong, 2006, 127).
Z novimi prometnimi sredstvi na parni pogon so se razdalje bistveno
skrajšale. Samo potovanje z vlakom in parnikom je bilo podvrženo manjše-
mu nadzoru kakor tisto s poštno kočijo, vendar je bil nadzor vselej prisoten.
V Avstrijski monarhiji je bil leta 1847 izdan dekret s katerim je bilo določeno,
»da mora železniška direkcija poskrbeti tudi za potne listine, ki so za železni-
co veljale le tri dni. Potovanje, ki je bilo daljše kot tri dni, je bilo dovoljeno le
osebam, ki so imele pravilno žigosane potne listine« (Holz, 1994, 146). Poto-
vanje znotraj cesarstva je bilo z birokratskega vidika olajšano leta 1857, ko je za
63
Potovanje z železnico je – sodeč po prvih odzivih nanjo, ki so bili tako
negativni kot pozitivni – postalo »vodilni simbol napredka in modernizacije
19. stoletja«. Prvotni strah pred črno pošastjo, ki je brez konjske vleke drvela po
železniškem tiru, bruhala ogenj, iskre in paro, se je sčasoma polegel. Železnica
je postopoma postala del vsakdana (Cvirn in Studen, 2001, 30–33).
Železnica in ladijski parnik sta postala tista dejavnika v družbi, ki sta
implicirala premike ljudi, kar pomeni, da je potovanje postalo sestavni del
počitnic (Porter, 1996, 25). Razvoj prometne infrastrukture, ki je nastopil po
industrijski revoluciji, in razmah parnih prometnih linij sta lahko povečala
dostopnost določenega turističnega kraja, ga približala večjim urbanim sredi-
ščem in posledično lahko prispevala k večjemu obisku.
Potovanja z ladjami na jadra in s poštno kočijo v predindustrijski dobi
so bila namreč dolgotrajna, naporna in draga, kar pomeni, da so bila dostop-
na zgolj bogatejšim. Za potovanje prek deželnih in državnih meja so bile pot-
rebne potne listine. Posebni predpisi so veljali tudi za prtljago. Ceste so bile
slabo vzdrževane, potniki so morali na poti večkrat prestopati, pogosto je pri-
hajalo do nesreč, na potnike pa so prežali tudi cestni roparji in razbojniki. Po-
štne kočije so lahko sprejemale zgolj majhno število ljudi in niso vozile ravno
pogosto (Studen, 2006a, 26). Kljub temu smo bili že v 18. stoletju priča neka-
terim izboljšavam, in sicer boljšim kočijam, kvalitetnejši ponudbi obcestnih
gostišč, boljši oskrbi konj in cest ter večji varnosti na cestah, tudi z uvedbo ce-
stnin. Ravno tako ladje na jadra niso uspele izpeljati takih potovanj kot par-
nik, ki je bil veliko učinkovitejše prevozno sredstvo. Ladijski parnik ni bil več
tako odvisen od vetra in plimovanja in je zato lahko omogočil hitrejše in za-
nesljivejše potovanje in urnike. Ob tem je podobno kot vlak tudi parnik lahko
sprejemal bistveno večje število ljudi, kar je posledično pripeljalo do cenejših
vozovnic. Med potjo so se potniki tako kot na vlaku lahko sprehajali po ladji
in obiskali restavracijo, kavarno. Stare prevozne časovne in krajevne omejitve
so se zmanjšale, trgi so se širili (Williams in Armstrong, 2006, 127).
Z novimi prometnimi sredstvi na parni pogon so se razdalje bistveno
skrajšale. Samo potovanje z vlakom in parnikom je bilo podvrženo manjše-
mu nadzoru kakor tisto s poštno kočijo, vendar je bil nadzor vselej prisoten.
V Avstrijski monarhiji je bil leta 1847 izdan dekret s katerim je bilo določeno,
»da mora železniška direkcija poskrbeti tudi za potne listine, ki so za železni-
co veljale le tri dni. Potovanje, ki je bilo daljše kot tri dni, je bilo dovoljeno le
osebam, ki so imele pravilno žigosane potne listine« (Holz, 1994, 146). Poto-
vanje znotraj cesarstva je bilo z birokratskega vidika olajšano leta 1857, ko je za
63
