Page 68 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 68
turizem v avstrijskem primorju
skega zdravilišča so bili največji pobudniki ravno zdravniki, ki so prvi opozar-
jali na zdravilne učinke termalnih vrelcev, nato pa bili glavni znanilci razvoja
novih trendov, ki so sledili razvoju medicine in pojmovanja zdravju koristnih
praks. Postopoma se je uveljavljala zdravilna vloga morskega zraka, morske
vode (talasoterapija), kopanja in kasneje tudi sončenja (helioterapija).
Medicina je na podlagi svojih dognanj o učinkovitih metodah zdravlje-
nja bolezni spodbudila in tudi upravičila nastanek najprej termalnih, nato
mrzlih in kasneje toplih morskih letovišč. Še v 16. stoletju je za večino kopanje
v morski vodi ali reki simboliziralo nekultiviranost. To je navadno počel niž-
ji, neizobražen sloj, saj je bilo kopanje za aristokracijo nemoralno početje. Šele
takrat, ko mu je bil pripisan terapevtski zdravstveni učinek in so bili nekdanji
predsodki in strah premagani, je postopoma prešlo v prakso. V 18. stoletju so
medicinski traktati opominjali na pozitivne preventivne in kurativne (za ok-
repitev) učinke zraka in vode. Če je le-ta bila še slana, je delovala še zdravilno.
Medicinske analize vode so pokazale na njeno zdravilno delovanje in dolo-
čale pravila uporabe. Sprva je bilo priporočljivo pitje in kopanje v vodi nače-
loma neomejeno, v drugi polovici 19. stoletja so se prakse pričele spreminjati.
Dr. Becher, zdravniški predstojnik v Karlsbadu, je takrat poudarjal discipli-
no in omejeno konzumiranje termalne vode ter previdnost pri njeni uporabi.
Svojim pacientom je predpisoval posebno dieto in gibanje. Termalna voda v
kraju ni bila primerna za zdravljenje vseh bolezni (kakor na primer razna vne-
tja), ki so se ob stiku z njo lahko poslabšale. Takih pacientov v Karslbad niso
sprejemali, ampak so jih usmerili v druga zdravilišča. Tudi avstrijska vlada je
spodbujala uporabo (kopanje in pitje) zdravilne termalne vode, saj si je priza-
devala za boljše zdravstveno stanje in posledično naravni prirastek prebival-
stva (Steward, 2002, 25). Pri tem so kopališki zdravniki v zdraviliščih predpi-
sovali kuro oziroma pitje vode ter kopanje. V Rogaški Slatini je bila določena
pitna kura, ki je predvidevala pitje kozarca sveže zajete slatine vsake četrt ure.
Dr. Janez Benedikt Gründel je priporočal pitje tople slatine, dr. Pavel Sorbait
pa je svetoval oziroma predpisoval počitek v postelji s toplimi obkladki na že-
lodcu (Cvelfar, 2008, 476–477).
V Brightonu (Anglija) je zdravniška ordinacija dr. Richarda Russela do-
živela velik uspeh. Po njegovem mnenju je kopanje v morju učvrstilo rahitične
otroke in šibke deklice ter pomagalo celo sterilnim ženskam. Na začetku 19.
stoletja je poleg vode pomembno funkcijo v človekovem pojmovanju pridobil
tudi morski zrak, ki naj bi pripomogel k ozdravitvi pljučnih bolezni, zlasti ne-
varne tuberkuloze,6 ki je pestila mnoge. Zdravniki so priporočali izlete z lad-
6 Tuberkuloza, jetika ali sušíca je sicer zelo stara bolezen, ki pa se je v času intenzivne industrializaci-
je v 19. stoletju zelo razširila zlasti v revnejšem okolju industrializiranih mestnih središč. Bolezen se
66
skega zdravilišča so bili največji pobudniki ravno zdravniki, ki so prvi opozar-
jali na zdravilne učinke termalnih vrelcev, nato pa bili glavni znanilci razvoja
novih trendov, ki so sledili razvoju medicine in pojmovanja zdravju koristnih
praks. Postopoma se je uveljavljala zdravilna vloga morskega zraka, morske
vode (talasoterapija), kopanja in kasneje tudi sončenja (helioterapija).
Medicina je na podlagi svojih dognanj o učinkovitih metodah zdravlje-
nja bolezni spodbudila in tudi upravičila nastanek najprej termalnih, nato
mrzlih in kasneje toplih morskih letovišč. Še v 16. stoletju je za večino kopanje
v morski vodi ali reki simboliziralo nekultiviranost. To je navadno počel niž-
ji, neizobražen sloj, saj je bilo kopanje za aristokracijo nemoralno početje. Šele
takrat, ko mu je bil pripisan terapevtski zdravstveni učinek in so bili nekdanji
predsodki in strah premagani, je postopoma prešlo v prakso. V 18. stoletju so
medicinski traktati opominjali na pozitivne preventivne in kurativne (za ok-
repitev) učinke zraka in vode. Če je le-ta bila še slana, je delovala še zdravilno.
Medicinske analize vode so pokazale na njeno zdravilno delovanje in dolo-
čale pravila uporabe. Sprva je bilo priporočljivo pitje in kopanje v vodi nače-
loma neomejeno, v drugi polovici 19. stoletja so se prakse pričele spreminjati.
Dr. Becher, zdravniški predstojnik v Karlsbadu, je takrat poudarjal discipli-
no in omejeno konzumiranje termalne vode ter previdnost pri njeni uporabi.
Svojim pacientom je predpisoval posebno dieto in gibanje. Termalna voda v
kraju ni bila primerna za zdravljenje vseh bolezni (kakor na primer razna vne-
tja), ki so se ob stiku z njo lahko poslabšale. Takih pacientov v Karslbad niso
sprejemali, ampak so jih usmerili v druga zdravilišča. Tudi avstrijska vlada je
spodbujala uporabo (kopanje in pitje) zdravilne termalne vode, saj si je priza-
devala za boljše zdravstveno stanje in posledično naravni prirastek prebival-
stva (Steward, 2002, 25). Pri tem so kopališki zdravniki v zdraviliščih predpi-
sovali kuro oziroma pitje vode ter kopanje. V Rogaški Slatini je bila določena
pitna kura, ki je predvidevala pitje kozarca sveže zajete slatine vsake četrt ure.
Dr. Janez Benedikt Gründel je priporočal pitje tople slatine, dr. Pavel Sorbait
pa je svetoval oziroma predpisoval počitek v postelji s toplimi obkladki na že-
lodcu (Cvelfar, 2008, 476–477).
V Brightonu (Anglija) je zdravniška ordinacija dr. Richarda Russela do-
živela velik uspeh. Po njegovem mnenju je kopanje v morju učvrstilo rahitične
otroke in šibke deklice ter pomagalo celo sterilnim ženskam. Na začetku 19.
stoletja je poleg vode pomembno funkcijo v človekovem pojmovanju pridobil
tudi morski zrak, ki naj bi pripomogel k ozdravitvi pljučnih bolezni, zlasti ne-
varne tuberkuloze,6 ki je pestila mnoge. Zdravniki so priporočali izlete z lad-
6 Tuberkuloza, jetika ali sušíca je sicer zelo stara bolezen, ki pa se je v času intenzivne industrializaci-
je v 19. stoletju zelo razširila zlasti v revnejšem okolju industrializiranih mestnih središč. Bolezen se
66
