Page 69 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 69
dejavniki in stalnice razvoja modernega turizma
jico po morju, bivanje na otokih in sprehode ob morski obali, ki so omogočali
vdihovanje morskega zraka. Medicinska stroka je določala kodekse obnašanja
na plaži, način oblačenja, čas in prostor druženja in na ta način homogenizi-
rala rituale ljudi na plaži (Urbain, 2003).
Sredi 19. stoletja smo bili priča diskusijam o zdravilni vlogi mrzle morske
vode, ki so jo nekateri zdravniki že zanikali. V medicinskem traktatu Studii
medici sull'acqua di mare Tržačana Augusta Guastalla so bili analizirani in
prikazani učinki zdravljenja z morsko vodo. Iz njegovih raziskav lahko raz-
beremo različna stališča, ki jih je zagovarjala medicinska stroka. Nekateri so
bili namreč bolj, drugi manj naklonjeni terapevtski praksi kopanja v mrzlem
morju. Guastallova študija je zagovarjala tezo, da je kopanje v topli vodi ravno
tako zdravilno; njegove njegove analize so bile sicer osredotočene na kopanje
v Sredozemskem in Jadranskem morju, ki se je večinoma prakticiralo v pole-
tnih in jesenskih mesecih, v torej neprimerno toplejši vodi, v kateri so se ko-
palci brez težav kopali tudi do štirideset minut ali več, kar je bilo v mrzli vodi
zelo težko oziroma nemogoče. Mrzla morska voda je imela tudi manjšo kon-
centracijo soli (Guastalla, 1842, 104–105). Morska zdravilišča kasneje niso za-
mrla ali izginila iz mode, so pa prepoznali njihove terapevtske meje. Morska
voda in zrak sta po novih medicinskih dognanjih pozitivno učinkovala zlasti
na zdravljenje otroških bolezni (anemija, limfatična in rahitična obolenja, tu-
berkuloza) (Désert, 1986, 384–385).
Sredi 19. stoletja so zdravniki odkrili novo kurativo, ki jo je ponujal svež
gorski zrak ne le z vidika alpinizma, ampak tudi kot oblika klimatskih leto-
višč v poletni vročini, ko je bilo v gorah prijetno sveže (klimoterapija). Na-
stajale so medicinske študije (H.-C. Lombard, D. Jourdanet) o terapevtskih
učinkih čistega, svežega in suhega gorskega zraka.7 Prvi gorski letovišči, ki sta
bili namenjeni zdravljenju tuberkuloze v Evropi, sta bili v Görbersdorfu (So-
kołowsko) v Šleziji (1859) in Davosu v vzhodni Švici (sredi 19. stoletja). Pro-
ti koncu stoletja so se pojavili novi gorski turistični kraji, kot sta Arosa in St.
Moritz. V St. Moritzu so kombinirali zdravljenje z gorskim zrakom in termal-
no vodo, saj so ob termalnem izviru leta 1859 postavili zdraviliški dom (Kur-
haus). Gorska klimatska letovišča so vzpostavila turistično infrastrukturo,
termalna in hidromineralna poslopja, hotele in kavarne, urejala ceste in po-
je širila zaradi neustreznih higienskih razmer, celodnevnega dela, podhranjenosti delavcev in veli-
ke koncentracije prebivalstva v strnjenih naseljih. Množično obolevanje je zajelo predvsem mlade
(in otroke, ki so prav tako predstavljali delovno silo). Tuberkuloza je bila znana kot socialna bole-
zen revnih družbenih slojev (Zupanič Slavec, 2009, 21).
7 Medicina je prispevala k izoblikovanju podobe gorske krajine kot zdravilnega okolja, naravne
terapije, kjer so bolniki okrevali in ponovno pridobili fizično in mentalno zdravje (Vaj, 2005, 329).
67
jico po morju, bivanje na otokih in sprehode ob morski obali, ki so omogočali
vdihovanje morskega zraka. Medicinska stroka je določala kodekse obnašanja
na plaži, način oblačenja, čas in prostor druženja in na ta način homogenizi-
rala rituale ljudi na plaži (Urbain, 2003).
Sredi 19. stoletja smo bili priča diskusijam o zdravilni vlogi mrzle morske
vode, ki so jo nekateri zdravniki že zanikali. V medicinskem traktatu Studii
medici sull'acqua di mare Tržačana Augusta Guastalla so bili analizirani in
prikazani učinki zdravljenja z morsko vodo. Iz njegovih raziskav lahko raz-
beremo različna stališča, ki jih je zagovarjala medicinska stroka. Nekateri so
bili namreč bolj, drugi manj naklonjeni terapevtski praksi kopanja v mrzlem
morju. Guastallova študija je zagovarjala tezo, da je kopanje v topli vodi ravno
tako zdravilno; njegove njegove analize so bile sicer osredotočene na kopanje
v Sredozemskem in Jadranskem morju, ki se je večinoma prakticiralo v pole-
tnih in jesenskih mesecih, v torej neprimerno toplejši vodi, v kateri so se ko-
palci brez težav kopali tudi do štirideset minut ali več, kar je bilo v mrzli vodi
zelo težko oziroma nemogoče. Mrzla morska voda je imela tudi manjšo kon-
centracijo soli (Guastalla, 1842, 104–105). Morska zdravilišča kasneje niso za-
mrla ali izginila iz mode, so pa prepoznali njihove terapevtske meje. Morska
voda in zrak sta po novih medicinskih dognanjih pozitivno učinkovala zlasti
na zdravljenje otroških bolezni (anemija, limfatična in rahitična obolenja, tu-
berkuloza) (Désert, 1986, 384–385).
Sredi 19. stoletja so zdravniki odkrili novo kurativo, ki jo je ponujal svež
gorski zrak ne le z vidika alpinizma, ampak tudi kot oblika klimatskih leto-
višč v poletni vročini, ko je bilo v gorah prijetno sveže (klimoterapija). Na-
stajale so medicinske študije (H.-C. Lombard, D. Jourdanet) o terapevtskih
učinkih čistega, svežega in suhega gorskega zraka.7 Prvi gorski letovišči, ki sta
bili namenjeni zdravljenju tuberkuloze v Evropi, sta bili v Görbersdorfu (So-
kołowsko) v Šleziji (1859) in Davosu v vzhodni Švici (sredi 19. stoletja). Pro-
ti koncu stoletja so se pojavili novi gorski turistični kraji, kot sta Arosa in St.
Moritz. V St. Moritzu so kombinirali zdravljenje z gorskim zrakom in termal-
no vodo, saj so ob termalnem izviru leta 1859 postavili zdraviliški dom (Kur-
haus). Gorska klimatska letovišča so vzpostavila turistično infrastrukturo,
termalna in hidromineralna poslopja, hotele in kavarne, urejala ceste in po-
je širila zaradi neustreznih higienskih razmer, celodnevnega dela, podhranjenosti delavcev in veli-
ke koncentracije prebivalstva v strnjenih naseljih. Množično obolevanje je zajelo predvsem mlade
(in otroke, ki so prav tako predstavljali delovno silo). Tuberkuloza je bila znana kot socialna bole-
zen revnih družbenih slojev (Zupanič Slavec, 2009, 21).
7 Medicina je prispevala k izoblikovanju podobe gorske krajine kot zdravilnega okolja, naravne
terapije, kjer so bolniki okrevali in ponovno pridobili fizično in mentalno zdravje (Vaj, 2005, 329).
67
