Page 71 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 71
dejavniki in stalnice razvoja modernega turizma
ščanstva tudi v mestih na Slovenskem. Ponovni zagon je nato industrializaci-
ja dobila v obdobju 1880–1910, ko smo bili priča tudi rasti števila prebivalstva
v urbanih središčih in nadaljnemu razvoju in prodiranju meščanske druž-
be in kulture.9 Na Slovenskem so meščanski razred, ki je bil izjemno hetero-
gen, predstavljali predvsem obrtniki, trgovci, manjši podjetniki in inteligen-
ca (odvetniki, višji uradniki, inženirji, zdravniki, učitelji), kar pomeni, da so
se meščani identificirali ali po premoženju ali po izobrazbi (Studen, 1995, 11).
Premožnejši prebivalci mest so seveda živeli precej drugače kot revnejši, spre-
menjene navade pa so določale novo ureditev stanovanj in ločevanje prosto-
rov, večja pozornost je bila namenjena tudi higieni (Studen, 2005b, 107–112).
Rast mest pa je bila tudi tu pogojena z različnimi dejavniki, eden izmed
njih je bila bližina železniške proge, zato so se najbolj razvijala in rasla mesta,
kot so Maribor, Ljubljana, Celje, Jesenice in seveda Trst10 (Fischer, 2005, 75;
Studen, 2005b, 104).
V bližini velikih industrializiranih mestnih središč so nastajala tudi
predmestja, kamor so se naseljevali prebivalci s podeželja, ki so delali v bli-
žnjih tovarnah. V bistvu se je ob industrializaciji bolj večalo število prebival-
stva v predmestjih in njihovi bližnji okolici (Studen, 2005b, 105–06). V takih
industrijskih mestnih središčih, kjer je bila visoka koncentracija prebivalstva
in industrijskih obratov, je življenje zaznamovalo nezdravo in onesnaženo
okolje. Zaradi slabih delovnih razmer so se v mestih širile nalezljive bolezni.11
Mesta namreč niso imela ustrezne infrastrukture, kot sta na primer kanaliza-
cija in vodovod (Borisov, 2009, 426). Stanovanj za revnejše prebivalce mest je
tudi sicer primanjkovalo, tisti, ki so si sploh lahko privoščili najem skromne-
ga bivališča (ali sobe), so živeli v veliki stiski. Stanovanja so bila pogosto pol-
na plesni in nadležnega mrčesa, stanovalce so pestili bolhe, ščurki, stenice in
uši (Studen, 2005b, 111). Premožnejši meščani, ki so si to lahko privoščili, so se
trudili bežati iz umazanih in kaotičnih urbanih in industrializiranih središč.
9 Meščanstvo se je odražalo v kulturi bidermajerja, poslovnem uspehu, poudarku na družini,
občutju in naravi (Studen, 1995, 11),
10 Prebivalstvo Trsta se je v obdobju 1880–1910 več kot podvojilo, s 74.544 na skoraj 161.000, Ljublja-
na je sredi 19. stoletja imela več kot 10.000 prebivalcev, v obodbju 1880–1910 se je povečalo za 60 %, s
26.284 na 41.727, v Gorici je v enakem obdobju število prebivalstva naraslo z 20.920 na 30.995 (za 48
%) (Studen, 2005a, 104).
11 Širjenje bolezni, kakor so kolera, tuberkuloza, tifus, davica, pegavica in škrlatinka, je skrbelo tudi
medicinsko stroko. Na Kranjskem je Društvo slovenskih zdravnikov leta 1904 ustanovilo poseb-
no organizacijo za boj proti tuberkulozi, imenovano Deželno pomožno društvo za bolne na plju-
čih na Kranjskem (Zupanič Slavec, 2009, 21; Borisov, 2009, 426).
69
ščanstva tudi v mestih na Slovenskem. Ponovni zagon je nato industrializaci-
ja dobila v obdobju 1880–1910, ko smo bili priča tudi rasti števila prebivalstva
v urbanih središčih in nadaljnemu razvoju in prodiranju meščanske druž-
be in kulture.9 Na Slovenskem so meščanski razred, ki je bil izjemno hetero-
gen, predstavljali predvsem obrtniki, trgovci, manjši podjetniki in inteligen-
ca (odvetniki, višji uradniki, inženirji, zdravniki, učitelji), kar pomeni, da so
se meščani identificirali ali po premoženju ali po izobrazbi (Studen, 1995, 11).
Premožnejši prebivalci mest so seveda živeli precej drugače kot revnejši, spre-
menjene navade pa so določale novo ureditev stanovanj in ločevanje prosto-
rov, večja pozornost je bila namenjena tudi higieni (Studen, 2005b, 107–112).
Rast mest pa je bila tudi tu pogojena z različnimi dejavniki, eden izmed
njih je bila bližina železniške proge, zato so se najbolj razvijala in rasla mesta,
kot so Maribor, Ljubljana, Celje, Jesenice in seveda Trst10 (Fischer, 2005, 75;
Studen, 2005b, 104).
V bližini velikih industrializiranih mestnih središč so nastajala tudi
predmestja, kamor so se naseljevali prebivalci s podeželja, ki so delali v bli-
žnjih tovarnah. V bistvu se je ob industrializaciji bolj večalo število prebival-
stva v predmestjih in njihovi bližnji okolici (Studen, 2005b, 105–06). V takih
industrijskih mestnih središčih, kjer je bila visoka koncentracija prebivalstva
in industrijskih obratov, je življenje zaznamovalo nezdravo in onesnaženo
okolje. Zaradi slabih delovnih razmer so se v mestih širile nalezljive bolezni.11
Mesta namreč niso imela ustrezne infrastrukture, kot sta na primer kanaliza-
cija in vodovod (Borisov, 2009, 426). Stanovanj za revnejše prebivalce mest je
tudi sicer primanjkovalo, tisti, ki so si sploh lahko privoščili najem skromne-
ga bivališča (ali sobe), so živeli v veliki stiski. Stanovanja so bila pogosto pol-
na plesni in nadležnega mrčesa, stanovalce so pestili bolhe, ščurki, stenice in
uši (Studen, 2005b, 111). Premožnejši meščani, ki so si to lahko privoščili, so se
trudili bežati iz umazanih in kaotičnih urbanih in industrializiranih središč.
9 Meščanstvo se je odražalo v kulturi bidermajerja, poslovnem uspehu, poudarku na družini,
občutju in naravi (Studen, 1995, 11),
10 Prebivalstvo Trsta se je v obdobju 1880–1910 več kot podvojilo, s 74.544 na skoraj 161.000, Ljublja-
na je sredi 19. stoletja imela več kot 10.000 prebivalcev, v obodbju 1880–1910 se je povečalo za 60 %, s
26.284 na 41.727, v Gorici je v enakem obdobju število prebivalstva naraslo z 20.920 na 30.995 (za 48
%) (Studen, 2005a, 104).
11 Širjenje bolezni, kakor so kolera, tuberkuloza, tifus, davica, pegavica in škrlatinka, je skrbelo tudi
medicinsko stroko. Na Kranjskem je Društvo slovenskih zdravnikov leta 1904 ustanovilo poseb-
no organizacijo za boj proti tuberkulozi, imenovano Deželno pomožno društvo za bolne na plju-
čih na Kranjskem (Zupanič Slavec, 2009, 21; Borisov, 2009, 426).
69
