Page 76 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 76
turizem v avstrijskem primorju
ni, počitku, sprehodih in raznih oblikah druženja, so se »Sommerfrischler-
ji« zadrževali tudi po več mesecev. Pomemben poudarek je bil na prepros-
tosti, zdravem načinu življenja, družini in zasebnosti. Premožnješi meščani
so si daljša letovanja na podeželju lahko privoščili, tisti manj premožni pa so
letovali pri sorodnikih na podeželju ali najemali skromnejše nastanitve (Stu-
den, 2003, 287). V zimskem času, ko so bogati aristokrati in meščani letovali
na jugu, so drugi meščani svoj prosti čas preživljali v gledališčih, na plesih in
drugih družabnih prireditvah v mestu (Studen, 1995, 77; Studen, 2006a, 33).
V drugi polovici 19. stoletja sta je torej dostopnost turistični storitev na
trgu in povečano povpraševanje, ki ga je sprožilo večje število ljudi (sprva pre-
možnejšega meščanskega sloja), kazala tudi v možnosti za izkoristek prostega
časa. V tem obdobju se je uveljavilo prepričanje, da počitnikovanje predstavlja
nujno dejavnost in način življenja. Čas dela in čas počitnic sta ločila letni cikel
na dve družbeni sezoni, zimsko-pomladno – delovno in poletno (ter del jese-
ni) – počitniško (Perrot in Martin-Fugier, 1990, 299, 304). Proces pridobiva-
nja pravice do koriščenja prostega časa oziroma njegovega strogega ločevanja
od delovnega časa je bil dolgotrajen, turistične storitve v elitnih letoviščih pa
so si še naprej lahko privoščili večinoma le premožni.
S postopnim naraščanjem dohodkov se je možnost potovanja širila tudi
na druge sloje prebivalstva, čeprav je šlo pri tem za dolgotrajen proces, ki se je
v Evropi zaključil šele po drugi svetovni vojni,15 ko se z uveljavitvijo plačanega
dopusta na množični ravni poveča tudi koriščenje turističnih storitev. Dolgo-
trajen je bil tudi proces uvajanja zakonodaje, ki je zagotavljala večje socialne
pravice, zmanjšala delovni čas ter uvedla plačan dopust (Paloscia, 2005, 264).
Prve »uradne počitnice« so bile uveljavljene konec 19. stoletja z Bank Holi-
day Act iz leta 1871, ko so bili za območje Anglije, Walesa, Irske in Škotske do-
ločeni praznični dnevi.16 Prvi delavci, ki so pridobili pravico do delno plača-
nega dopusta,17 so bili angleški, zaposleni v tekstilni industriji. Prvo letovišče,
kamor so odhajali na počitnice, je bilo Blackpool, s katerim je bila železniška
15 V Avstro-Ogrski za prvo prelomno leto za delavsko zaščito velja leto 1859, ko je bil izdan nov Obr-
tni red, ki je vzpostavil gospodarski liberalizem. Takrat govorimo tudi o začetkih industrijske
družbe.
Z letom 1885 so delavci dobili prvo zaščitno zakonodajo. Konec prve svetovne vojne, ki je zazna-
moval nove politične meje, je pomenil tudi ustanovitev Mednarodne organizacije dela. V ustave
držav so prišla določila o varstvu in zaščiti dela, uveden je bil 8-urni delavnik (Kresal, 1998).
16 Proces določitve praznikov je kmalu zajel tudi Združene države Amerike in Kanado (Boyer, 1995,
97–99).
17 Čeprav do začetka druge svetovne vojne v evropskih državah še ni prišlo do zakonske regulacije
plačanega dopusta, je le-ta pripadal 80–90 % delavcem. Pri tem je Veliko Britanijo prehitela Fran-
cija, ki je leta 1936 sprejela zakon o plačanem dopustu (Boyer, 1995, 97–99).
74
ni, počitku, sprehodih in raznih oblikah druženja, so se »Sommerfrischler-
ji« zadrževali tudi po več mesecev. Pomemben poudarek je bil na prepros-
tosti, zdravem načinu življenja, družini in zasebnosti. Premožnješi meščani
so si daljša letovanja na podeželju lahko privoščili, tisti manj premožni pa so
letovali pri sorodnikih na podeželju ali najemali skromnejše nastanitve (Stu-
den, 2003, 287). V zimskem času, ko so bogati aristokrati in meščani letovali
na jugu, so drugi meščani svoj prosti čas preživljali v gledališčih, na plesih in
drugih družabnih prireditvah v mestu (Studen, 1995, 77; Studen, 2006a, 33).
V drugi polovici 19. stoletja sta je torej dostopnost turistični storitev na
trgu in povečano povpraševanje, ki ga je sprožilo večje število ljudi (sprva pre-
možnejšega meščanskega sloja), kazala tudi v možnosti za izkoristek prostega
časa. V tem obdobju se je uveljavilo prepričanje, da počitnikovanje predstavlja
nujno dejavnost in način življenja. Čas dela in čas počitnic sta ločila letni cikel
na dve družbeni sezoni, zimsko-pomladno – delovno in poletno (ter del jese-
ni) – počitniško (Perrot in Martin-Fugier, 1990, 299, 304). Proces pridobiva-
nja pravice do koriščenja prostega časa oziroma njegovega strogega ločevanja
od delovnega časa je bil dolgotrajen, turistične storitve v elitnih letoviščih pa
so si še naprej lahko privoščili večinoma le premožni.
S postopnim naraščanjem dohodkov se je možnost potovanja širila tudi
na druge sloje prebivalstva, čeprav je šlo pri tem za dolgotrajen proces, ki se je
v Evropi zaključil šele po drugi svetovni vojni,15 ko se z uveljavitvijo plačanega
dopusta na množični ravni poveča tudi koriščenje turističnih storitev. Dolgo-
trajen je bil tudi proces uvajanja zakonodaje, ki je zagotavljala večje socialne
pravice, zmanjšala delovni čas ter uvedla plačan dopust (Paloscia, 2005, 264).
Prve »uradne počitnice« so bile uveljavljene konec 19. stoletja z Bank Holi-
day Act iz leta 1871, ko so bili za območje Anglije, Walesa, Irske in Škotske do-
ločeni praznični dnevi.16 Prvi delavci, ki so pridobili pravico do delno plača-
nega dopusta,17 so bili angleški, zaposleni v tekstilni industriji. Prvo letovišče,
kamor so odhajali na počitnice, je bilo Blackpool, s katerim je bila železniška
15 V Avstro-Ogrski za prvo prelomno leto za delavsko zaščito velja leto 1859, ko je bil izdan nov Obr-
tni red, ki je vzpostavil gospodarski liberalizem. Takrat govorimo tudi o začetkih industrijske
družbe.
Z letom 1885 so delavci dobili prvo zaščitno zakonodajo. Konec prve svetovne vojne, ki je zazna-
moval nove politične meje, je pomenil tudi ustanovitev Mednarodne organizacije dela. V ustave
držav so prišla določila o varstvu in zaščiti dela, uveden je bil 8-urni delavnik (Kresal, 1998).
16 Proces določitve praznikov je kmalu zajel tudi Združene države Amerike in Kanado (Boyer, 1995,
97–99).
17 Čeprav do začetka druge svetovne vojne v evropskih državah še ni prišlo do zakonske regulacije
plačanega dopusta, je le-ta pripadal 80–90 % delavcem. Pri tem je Veliko Britanijo prehitela Fran-
cija, ki je leta 1936 sprejela zakon o plačanem dopustu (Boyer, 1995, 97–99).
74
