Page 75 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 75
dejavniki in stalnice razvoja modernega turizma
izum cinkovega klišeja. Na Slovenskem sta bila na primer najpogosteje upo-
dobljena Bled in Triglav (Komelj, 2003, 321–22).
Prosti čas in širitev turistične ponudbe
Spremembe na gospodarski in socialni ravni, ki sta jih sprožili industrijska re-
volucija in industrializacija, so vplivale tudi na razvoj turizma, saj so pridobi-
tve industrijske revolucije presegle zgolj »uporabo parnih strojev« in posegle
na področje postavitve gospodarske infrastrukture v celoti. Gospodarstvo se
je namreč pričelo usmerjati tudi v neagrarne dejavnosti. Posledice so se kazale
tudi v socialni strukturi prebivalstva predvsem z nastankom srednjega sloja in
uveljavitvijo meščanstva, ki je uveljavilo tudi svoj model preživljanja prostega
časa13 (Fischer, 2005, 183, 126).
Z izboljšanjem življenjskih pogojev in standarda, višjim dohodkom ter
posledično večanjem kapitala, ki je omogočil boljšo sposobnost investiranja
tako s strani držav, ki se jim je povečal BDP, kakor privatnikov se je večalo
tudi vlaganje na eni in povpraševanje po turističnih storitvah na drugi stra-
ni. Meščanski družbeni sloj, zlasti njegov premožnejši del, je poleg aristokra-
tov postajal čedalje pomembnejši koristnik teh storitev. Turistična dejavnost
je postajala množičnejša, saj se je možnost potovanj v tem obdobju začela iz
ozkega kroga pripadnikov višjih družbenih slojev, ki so razpolagali s prostim
časom in finančnimi sredstvi, postopoma širiti na premožnejše meščane, ki
so ravno tako iskali oddih v poletnih letoviščih in se pri tem zgledovali po
aristokratskih navadah (Désert, 1986, 386), saj sta nov način dela in življenja
meščanske družbe spremenila tudi obnašanja in navade. Tekom 19. stoletja so
bogatejši prebivalci velikih urbanih industrijskih središč iskali možnosti za
preživljanje prostega časa izven onesnaženih in nasičenih mest. To prakso je
spodbujala tudi medicina, ki je tako v poletnem kakor zimskem času priporo-
čala menjavo okolja in obiskovanje termalnih, morskih, klimatskih in gorskih
letovišč (Boyer, 1995, 63). Tisti prebivalci mest, ki si niso mogli privoščiti dalj-
šega letovanja v obmorskih krajih, so si ustvarili svoj način počitnikovanja. V
poletnih mesecih so oddih iskali v bližnjih mestnih parkih in manj oddalje-
nih podeželjskih krajih. Pri tej obliki preživljanja prostega časa, t. i. poletni
svežini (Sommerfrische), gre za počitnikovanje na svežem zraku v neurbanem
okolju,14 ki je pomenil umik iz delovnega okolja, daleč od poletnega zatohlega,
nezdravega zraka v mestih. Na podeželju, kjer so uživali v naravi, dobri hra-
13 Čas, ko ljudje niso bili na delu oziroma niso opravljali opravil v zvezi z delovnimi dolžnostmi, se je
skozi zgodovino spreminjal. Čas, ki ni bil namenjen delu, so ljudje koristili na različne načine. Pred
industrijsko dobo so imeli največ prostega časa plemiči (Makarovič, 1995, priloga »Prosti čas«).
14 Poleti so odhajali tudi na višje hribovite predele (Leonardi, 2005, 57).
73
izum cinkovega klišeja. Na Slovenskem sta bila na primer najpogosteje upo-
dobljena Bled in Triglav (Komelj, 2003, 321–22).
Prosti čas in širitev turistične ponudbe
Spremembe na gospodarski in socialni ravni, ki sta jih sprožili industrijska re-
volucija in industrializacija, so vplivale tudi na razvoj turizma, saj so pridobi-
tve industrijske revolucije presegle zgolj »uporabo parnih strojev« in posegle
na področje postavitve gospodarske infrastrukture v celoti. Gospodarstvo se
je namreč pričelo usmerjati tudi v neagrarne dejavnosti. Posledice so se kazale
tudi v socialni strukturi prebivalstva predvsem z nastankom srednjega sloja in
uveljavitvijo meščanstva, ki je uveljavilo tudi svoj model preživljanja prostega
časa13 (Fischer, 2005, 183, 126).
Z izboljšanjem življenjskih pogojev in standarda, višjim dohodkom ter
posledično večanjem kapitala, ki je omogočil boljšo sposobnost investiranja
tako s strani držav, ki se jim je povečal BDP, kakor privatnikov se je večalo
tudi vlaganje na eni in povpraševanje po turističnih storitvah na drugi stra-
ni. Meščanski družbeni sloj, zlasti njegov premožnejši del, je poleg aristokra-
tov postajal čedalje pomembnejši koristnik teh storitev. Turistična dejavnost
je postajala množičnejša, saj se je možnost potovanj v tem obdobju začela iz
ozkega kroga pripadnikov višjih družbenih slojev, ki so razpolagali s prostim
časom in finančnimi sredstvi, postopoma širiti na premožnejše meščane, ki
so ravno tako iskali oddih v poletnih letoviščih in se pri tem zgledovali po
aristokratskih navadah (Désert, 1986, 386), saj sta nov način dela in življenja
meščanske družbe spremenila tudi obnašanja in navade. Tekom 19. stoletja so
bogatejši prebivalci velikih urbanih industrijskih središč iskali možnosti za
preživljanje prostega časa izven onesnaženih in nasičenih mest. To prakso je
spodbujala tudi medicina, ki je tako v poletnem kakor zimskem času priporo-
čala menjavo okolja in obiskovanje termalnih, morskih, klimatskih in gorskih
letovišč (Boyer, 1995, 63). Tisti prebivalci mest, ki si niso mogli privoščiti dalj-
šega letovanja v obmorskih krajih, so si ustvarili svoj način počitnikovanja. V
poletnih mesecih so oddih iskali v bližnjih mestnih parkih in manj oddalje-
nih podeželjskih krajih. Pri tej obliki preživljanja prostega časa, t. i. poletni
svežini (Sommerfrische), gre za počitnikovanje na svežem zraku v neurbanem
okolju,14 ki je pomenil umik iz delovnega okolja, daleč od poletnega zatohlega,
nezdravega zraka v mestih. Na podeželju, kjer so uživali v naravi, dobri hra-
13 Čas, ko ljudje niso bili na delu oziroma niso opravljali opravil v zvezi z delovnimi dolžnostmi, se je
skozi zgodovino spreminjal. Čas, ki ni bil namenjen delu, so ljudje koristili na različne načine. Pred
industrijsko dobo so imeli največ prostega časa plemiči (Makarovič, 1995, priloga »Prosti čas«).
14 Poleti so odhajali tudi na višje hribovite predele (Leonardi, 2005, 57).
73
