Page 17 - Juvan, Emil, Doris Gomezelj Omerzel, Maja Uran Maravič, 2017. Spremljanje vedenja turistov. Koper. Založba Univerze na Primorskem.
P. 17
vedenje turistov
lahko izhajajo iz izkušenj ali znanja oziroma iz zunanjega okolja (npr. promocijski material
ponudnika, priporočila drugih uporabnikov). V fazi doživljanja turist prav tako sprejema
odločitve, ki so lahko del načrtovanja počitnic, saj turist v destinaciji počne več aktivnosti,
kot jih je primarno načrtoval (March in Woodside 2005), vendar je v tej fazi ključno vede-
nje povezano z doživljanjem oziroma realizacijo počitnic. Tretja faza se zgodi po zaključku
počitnic in pomembno vpliva na nove odločitve ne le individualnega turista, temveč tudi
turistov, s katerimi le-ta komunicira.
Slika 1: Faze vedenja potrošnikov in porabnikov v turizmu
Vir: konceptualizirano po Mountinho 1993.
Izbor turističnih proizvodov in storitev
Ključnega pomena pri razumevanju in preučevanju vedenja turista so njegove končne od-
ločitve. Sprejemanje potrošnih odločitev lahko razlagamo s procesnimi in strukturnimi
modeli. Procesni modeli preučujejo, kako posameznik sprejema odločitev, strukturni pa
se osredotočajo na razlago odnosov med alternativami in končnim izborom oziroma od-
ločitvijo (Decrop 2009). Oba tipa modelov sledita prepričanju, da je informacija ključnega
pomena pri sprejemanju nakupnih odločitev. Posameznik mora informacijo opaziti (tj. jo
videti), preučiti (to, kaj pove) in oceniti (ali ji lahko zaupamo) (Spiggle in Sewall 1987). Raz-
položljivi empirični dokazi o obnašanju turistov so precej omejeni predvsem zaradi speci-
fičnih 1) kontekstov, v katerih se raziskuje vedenje turista (npr. družina proti posameznik),
2) motivov za počitnice (npr. izobraževanje proti počitek) in 3) tipov storitve ali proizvoda
(npr. nastanitev proti prevoz), zato je potrebno obstoječe modele vedenja turistov obravna-
vati previdno oziroma je njihova neposredna uporabnost za načrtovanje razvojnih in trženj-
skih pristopov v turizmu omejena (Decrop 2006).
Empirične študije (Crompton 1992) kažejo, da v procesu načrtovanja počitnic turist
vso njemu poznano ponudbo grupira v skupine alternativnih proizvodov ali storitev, iz ka-
terih bo izbral končni proizvod ali storitev. Te skupine potencialnih proizvodov/ponudni-
kov/storitev (ang. consideration sets) se proporcionalno zmanjšujejo vse do točke oblikova-
nja odločitvene skupine, v kateri so najpogosteje med dva do štirje alternativni proizvodi
oziroma storitve. Woodside in Lysonski (1989) predstavljata model odločanja v turizmu, se-
stavljen iz štirih skupin alternativ, na podlagi katerih turist sprejme odločitev o tem, na ka-
tero destinacijo bo potoval. Odločitvena skupina alternativ najpogosteje vsebuje štiri raz-
lične destinacije. Crompton and Ankomah (1993) ugotavljata, da turisti končno destinacijo
izbirajo med tremi skupinami alternativnih destinacij, in predvidevata, da turist končno
odločitev sprejema med manj kot štirimi različnimi destinacijami. Študij, ki bi ocenjeva-
17
lahko izhajajo iz izkušenj ali znanja oziroma iz zunanjega okolja (npr. promocijski material
ponudnika, priporočila drugih uporabnikov). V fazi doživljanja turist prav tako sprejema
odločitve, ki so lahko del načrtovanja počitnic, saj turist v destinaciji počne več aktivnosti,
kot jih je primarno načrtoval (March in Woodside 2005), vendar je v tej fazi ključno vede-
nje povezano z doživljanjem oziroma realizacijo počitnic. Tretja faza se zgodi po zaključku
počitnic in pomembno vpliva na nove odločitve ne le individualnega turista, temveč tudi
turistov, s katerimi le-ta komunicira.
Slika 1: Faze vedenja potrošnikov in porabnikov v turizmu
Vir: konceptualizirano po Mountinho 1993.
Izbor turističnih proizvodov in storitev
Ključnega pomena pri razumevanju in preučevanju vedenja turista so njegove končne od-
ločitve. Sprejemanje potrošnih odločitev lahko razlagamo s procesnimi in strukturnimi
modeli. Procesni modeli preučujejo, kako posameznik sprejema odločitev, strukturni pa
se osredotočajo na razlago odnosov med alternativami in končnim izborom oziroma od-
ločitvijo (Decrop 2009). Oba tipa modelov sledita prepričanju, da je informacija ključnega
pomena pri sprejemanju nakupnih odločitev. Posameznik mora informacijo opaziti (tj. jo
videti), preučiti (to, kaj pove) in oceniti (ali ji lahko zaupamo) (Spiggle in Sewall 1987). Raz-
položljivi empirični dokazi o obnašanju turistov so precej omejeni predvsem zaradi speci-
fičnih 1) kontekstov, v katerih se raziskuje vedenje turista (npr. družina proti posameznik),
2) motivov za počitnice (npr. izobraževanje proti počitek) in 3) tipov storitve ali proizvoda
(npr. nastanitev proti prevoz), zato je potrebno obstoječe modele vedenja turistov obravna-
vati previdno oziroma je njihova neposredna uporabnost za načrtovanje razvojnih in trženj-
skih pristopov v turizmu omejena (Decrop 2006).
Empirične študije (Crompton 1992) kažejo, da v procesu načrtovanja počitnic turist
vso njemu poznano ponudbo grupira v skupine alternativnih proizvodov ali storitev, iz ka-
terih bo izbral končni proizvod ali storitev. Te skupine potencialnih proizvodov/ponudni-
kov/storitev (ang. consideration sets) se proporcionalno zmanjšujejo vse do točke oblikova-
nja odločitvene skupine, v kateri so najpogosteje med dva do štirje alternativni proizvodi
oziroma storitve. Woodside in Lysonski (1989) predstavljata model odločanja v turizmu, se-
stavljen iz štirih skupin alternativ, na podlagi katerih turist sprejme odločitev o tem, na ka-
tero destinacijo bo potoval. Odločitvena skupina alternativ najpogosteje vsebuje štiri raz-
lične destinacije. Crompton and Ankomah (1993) ugotavljata, da turisti končno destinacijo
izbirajo med tremi skupinami alternativnih destinacij, in predvidevata, da turist končno
odločitev sprejema med manj kot štirimi različnimi destinacijami. Študij, ki bi ocenjeva-
17
