Page 30 - Juvan, Emil, Doris Gomezelj Omerzel, Maja Uran Maravič, 2017. Spremljanje vedenja turistov. Koper. Založba Univerze na Primorskem.
P. 30
emljanje vedenja turistov: teoretični, metodološki in praktični vidiki
Tabela 4: Opredelitve porabnikov/potrošnikov na splošno
Nicosia 1996 Potrošnik je posameznik, ki kupuje ali pa ima vse možnosti, da bi kupil nek izde-
Bush in Mosteller 1985 lek/storitev, ki je na razpolago za nakup, z namenom zadovoljitve bodisi oseb-
Engel, Blackwell in Kol- nih potreb/želja bodisi potreb v gospodinjstvu.
lat 1978 Gre za niz prizadevanj, ko se posameznik obveže, da bo pripomogel k svojemu
Wasson 1975 ekonomskemu in socialnemu statusu. Ob tem deluje v skladu s svojimi vredno-
Schiffman in Kanuk 1978 tami.
Vedenje potrošnikov/porabnikov predstavljajo dejanja posameznikov, ki so ne-
Loudun in Bitta 1979 posredno vključeni v pridobivanje in rabo izdelkov ter storitev, vključno s proce-
si odločanja, ki se zgodijo pred temi dejanji in jih tudi determinirajo.
McNeal 1966 Gre za način, kako ljudje delujejo v procesu menjave. Ta opredelitev obsega vse
Williams 1982 dogajanje in aktivnosti med menjavo.
Vedenje potrošnikov/porabnikov med procesom iskanja, nakupa in vrednotenja
tistih proizvodov, storitev in idej, ki bodo zadovoljili njihove potrebe.
Vedenje potrošnikov/porabnikov je proces odločanja in vključuje tudi vseh ak-
tivnosti, ki jih posamezniki opravljajo pri ocenjevanju, nakupovanju in upora-
bi ekonomskih dobrin in storitev. Vedenje potrošnikov je del človeškega vede-
nja, ko posameznik kupuje blago ali storitve. Gre torej za nakupovalne navade in
vzorce vedenja potrošnikov.
Vedenje potrošnikov je proces, v katerem se posameznik odloči, kje, kaj, kdaj,
kako in od koga kupiti blago ali storitev.
Vedenje potrošnikov vključuje vse aktivnosti pred nakupom, med nakupom in
vsa čustva, občutja in dejanja po nakupu.
Vedenje potrošnikov obsega vse z nakupom povezane aktivnosti, naše misli in
vplivne dejavnike, ki se pojavijo pred, med in po nakupu.
Vir: Prirejeno po Orji 2013.
Pri preučevanju vedenja potrošnikov/porabnikov so bili v raziskavah uporabljeni raz-
lični pristopi oziroma modeli. Vsak model vključuje različne spremenljivke. Bray (2008) po-
drobno opiše pet modelov. V prvem je porabnik/potrošnik predstavljen kot ekonomičen
in gospodaren (homo economicus). V tem modelu se porabnik/potrošnik vede racionalno.
Porabnik/potrošnik naj bi bil seznanjen z vsemi možnostmi nakupa, sposoben ovrednotiti
in preučiti te možnosti ter izbrati optimalno. Dejansko tak model v praksi ni najbolj reali-
stičen, saj porabnik/potrošnik običajno nima vseh informacij, ni dovolj motiviran in nima
dovolj časa, da bi identificiral optimalno možnost, in se zato običajno odloči za nakup, ki
bo zadovoljil njegove potrebe in želje. Drugi je osnovan na psihodinamični usmeritvi po-
rabnika/potrošnika. To opredelitev lahko v veliki meri pripišemo delom Sigmunda Freu-
da (1856–1939). Skladno s tem modelom je vedenje porabnika/potrošnika odvisno bolj od
osebnostnih lastnosti in celo podzavesti ter manj od zavedanja posameznika ali pa vplivov
okolja. Tretji izhaja iz vedenjskega pristopa. V nasprotju s prejšnjim pristopom avtorji te te-
orije zagovarjajo dejstvo, da se vedenja in vedenjskih vzorcev lahko naučimo in da so ti v ve-
liki meri odvisni od dejavnikov okolja. Posameznikovo vedenje oblikujejo izkušnje in uče-
30
Tabela 4: Opredelitve porabnikov/potrošnikov na splošno
Nicosia 1996 Potrošnik je posameznik, ki kupuje ali pa ima vse možnosti, da bi kupil nek izde-
Bush in Mosteller 1985 lek/storitev, ki je na razpolago za nakup, z namenom zadovoljitve bodisi oseb-
Engel, Blackwell in Kol- nih potreb/želja bodisi potreb v gospodinjstvu.
lat 1978 Gre za niz prizadevanj, ko se posameznik obveže, da bo pripomogel k svojemu
Wasson 1975 ekonomskemu in socialnemu statusu. Ob tem deluje v skladu s svojimi vredno-
Schiffman in Kanuk 1978 tami.
Vedenje potrošnikov/porabnikov predstavljajo dejanja posameznikov, ki so ne-
Loudun in Bitta 1979 posredno vključeni v pridobivanje in rabo izdelkov ter storitev, vključno s proce-
si odločanja, ki se zgodijo pred temi dejanji in jih tudi determinirajo.
McNeal 1966 Gre za način, kako ljudje delujejo v procesu menjave. Ta opredelitev obsega vse
Williams 1982 dogajanje in aktivnosti med menjavo.
Vedenje potrošnikov/porabnikov med procesom iskanja, nakupa in vrednotenja
tistih proizvodov, storitev in idej, ki bodo zadovoljili njihove potrebe.
Vedenje potrošnikov/porabnikov je proces odločanja in vključuje tudi vseh ak-
tivnosti, ki jih posamezniki opravljajo pri ocenjevanju, nakupovanju in upora-
bi ekonomskih dobrin in storitev. Vedenje potrošnikov je del človeškega vede-
nja, ko posameznik kupuje blago ali storitve. Gre torej za nakupovalne navade in
vzorce vedenja potrošnikov.
Vedenje potrošnikov je proces, v katerem se posameznik odloči, kje, kaj, kdaj,
kako in od koga kupiti blago ali storitev.
Vedenje potrošnikov vključuje vse aktivnosti pred nakupom, med nakupom in
vsa čustva, občutja in dejanja po nakupu.
Vedenje potrošnikov obsega vse z nakupom povezane aktivnosti, naše misli in
vplivne dejavnike, ki se pojavijo pred, med in po nakupu.
Vir: Prirejeno po Orji 2013.
Pri preučevanju vedenja potrošnikov/porabnikov so bili v raziskavah uporabljeni raz-
lični pristopi oziroma modeli. Vsak model vključuje različne spremenljivke. Bray (2008) po-
drobno opiše pet modelov. V prvem je porabnik/potrošnik predstavljen kot ekonomičen
in gospodaren (homo economicus). V tem modelu se porabnik/potrošnik vede racionalno.
Porabnik/potrošnik naj bi bil seznanjen z vsemi možnostmi nakupa, sposoben ovrednotiti
in preučiti te možnosti ter izbrati optimalno. Dejansko tak model v praksi ni najbolj reali-
stičen, saj porabnik/potrošnik običajno nima vseh informacij, ni dovolj motiviran in nima
dovolj časa, da bi identificiral optimalno možnost, in se zato običajno odloči za nakup, ki
bo zadovoljil njegove potrebe in želje. Drugi je osnovan na psihodinamični usmeritvi po-
rabnika/potrošnika. To opredelitev lahko v veliki meri pripišemo delom Sigmunda Freu-
da (1856–1939). Skladno s tem modelom je vedenje porabnika/potrošnika odvisno bolj od
osebnostnih lastnosti in celo podzavesti ter manj od zavedanja posameznika ali pa vplivov
okolja. Tretji izhaja iz vedenjskega pristopa. V nasprotju s prejšnjim pristopom avtorji te te-
orije zagovarjajo dejstvo, da se vedenja in vedenjskih vzorcev lahko naučimo in da so ti v ve-
liki meri odvisni od dejavnikov okolja. Posameznikovo vedenje oblikujejo izkušnje in uče-
30
