Page 81 - Uran Maravić, Maja. 2017. Ocenjevanje kakovosti v gostinstvu. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 81
ocenjevanje kakovosti v restavracijah
Element Michelinov Gault Millau AAA diamond LQS
primerjave vodnik
vsaj enkrat letno. vsaj enkrat letno enkrat vsaki dve
pogostost ocenje- vsaj enkrat letno, prijava na ocenje- leti
vanja bolj izpostavljene vanje ni možna
in višje ocenjene Gault Millau član AAA se prija- prijava na ocenje-
prijava k ocenje- večkrat letno vi za ocenjevanje vanje ni možna
vanju prijava na ocenje- člani plačajo ceno- lokalna turistična
kdo plača stroške vanje ni možna ocenjevanja organizacija
ocenjevanja
Michelin
Pregled posameznih sistemov, kjer ocene dodeljujejo izključno strokovnjaki, omogo-
ča primerjavo med sistemi. Iz takšne analize je mogoče narediti določene sklepe. V Tabeli 8
predstavljamo glavne značilnosti posameznih sistemov glede na:
– prepoznavnost,
– obseg,
– ocene,
– metodologijo ocenjevanja,
– inštrument ocenjevanja,
– objavo rezultatov,
– pogostost ocenjevanja,
– kako se prijaviti na ocenjevanje,
– kdo plača stroške ocenjevanja.
Skozi primere sistemov in primerjalno analizo smo prikazali, kako restavracije oce-
njujejo strokovnjaki ter katere so glavne značilnosti teh sistemov. Težko bi pritrdili, da so
kriteriji ocenjevanja konsistentni teoriji dimenzij kakovosti, ki jih zagovarjajo v akademski
skupnosti, tudi zato, ker je malo podatkov o posameznih sistemih. Zaključimo pa lahko,
da sta AAA in LQS transparentnejša in bolj usmerjena v ocenjevanje otipljivih elementov
storitev kot neotipljivih. Prav tako je v teh dveh sistemih proces izvajanja storitev sestavni
del ocene in ne edini del ocene celovite kakovosti storitev. Pri obeh primerih je vseeno malo
manj pomemben kot sama hrana.
Sklenemo lahko, da je z vsakem od nas želja oceniti kakovost storitev. A na žalost ni
vsaka ocena merodajna. Za ugled posameznega sistema sta potrebna čas in tradicija. Res
je, da Michelin ostaja najuglednejši svetovni sistem ocenjevanja, a tudi najbolj netranspa-
renten in nedostopen– nedostopen v smislu, da Michelinovi vodniki pokrivajo le malo dr-
žav in destinacij. V večini ostalih držav je gost prepuščen gostincem. S stališča gosta je zato
smotrno razvijati lokalne iniciative, da gost dobi vsaj osnovno informacijo o kakovosti.
LQS je primer enega takšnih sistemov lokalnega ocenjevanja.
81
Element Michelinov Gault Millau AAA diamond LQS
primerjave vodnik
vsaj enkrat letno. vsaj enkrat letno enkrat vsaki dve
pogostost ocenje- vsaj enkrat letno, prijava na ocenje- leti
vanja bolj izpostavljene vanje ni možna
in višje ocenjene Gault Millau član AAA se prija- prijava na ocenje-
prijava k ocenje- večkrat letno vi za ocenjevanje vanje ni možna
vanju prijava na ocenje- člani plačajo ceno- lokalna turistična
kdo plača stroške vanje ni možna ocenjevanja organizacija
ocenjevanja
Michelin
Pregled posameznih sistemov, kjer ocene dodeljujejo izključno strokovnjaki, omogo-
ča primerjavo med sistemi. Iz takšne analize je mogoče narediti določene sklepe. V Tabeli 8
predstavljamo glavne značilnosti posameznih sistemov glede na:
– prepoznavnost,
– obseg,
– ocene,
– metodologijo ocenjevanja,
– inštrument ocenjevanja,
– objavo rezultatov,
– pogostost ocenjevanja,
– kako se prijaviti na ocenjevanje,
– kdo plača stroške ocenjevanja.
Skozi primere sistemov in primerjalno analizo smo prikazali, kako restavracije oce-
njujejo strokovnjaki ter katere so glavne značilnosti teh sistemov. Težko bi pritrdili, da so
kriteriji ocenjevanja konsistentni teoriji dimenzij kakovosti, ki jih zagovarjajo v akademski
skupnosti, tudi zato, ker je malo podatkov o posameznih sistemih. Zaključimo pa lahko,
da sta AAA in LQS transparentnejša in bolj usmerjena v ocenjevanje otipljivih elementov
storitev kot neotipljivih. Prav tako je v teh dveh sistemih proces izvajanja storitev sestavni
del ocene in ne edini del ocene celovite kakovosti storitev. Pri obeh primerih je vseeno malo
manj pomemben kot sama hrana.
Sklenemo lahko, da je z vsakem od nas želja oceniti kakovost storitev. A na žalost ni
vsaka ocena merodajna. Za ugled posameznega sistema sta potrebna čas in tradicija. Res
je, da Michelin ostaja najuglednejši svetovni sistem ocenjevanja, a tudi najbolj netranspa-
renten in nedostopen– nedostopen v smislu, da Michelinovi vodniki pokrivajo le malo dr-
žav in destinacij. V večini ostalih držav je gost prepuščen gostincem. S stališča gosta je zato
smotrno razvijati lokalne iniciative, da gost dobi vsaj osnovno informacijo o kakovosti.
LQS je primer enega takšnih sistemov lokalnega ocenjevanja.
81
