Page 136 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 136
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
ni s pikicami. Med obravnavanim gradivom se je ohranilo nekaj odlomkov
renesančne gravirane keramike (17–19).
Antropomorfni motivi se na gravirani keramiki pojavijo na prehodu v
15. stoletje. V začetku so bili narisani po celotni površini posode; od 2. četr-
tine 15. stoletja postane antropomorfna tema bolj priljubljena in lepo izve-
dena. V masovni proizvodnji keramike z antropomorfnimi motivi so por-
treti slabše izvedeni, skoraj kot karikature, kar kaže na različne slikarske
spretnosti, kakovost izdelane risbe pa je bila tako pogosto predmet razprav,
ali je posodo poslikal mojster ali vajenec (Cozza 1989, 35–43).
Ob običajni proizvodnji renesančne keramike se izdelujejo tudi finej-
ši izdelki, verjetno izdelani po naročilu. Glede na njihovo majhno število in
procentualni delež med ostalimi okrasi verjetno tudi portreti sodijo med
predmete, izdelane po naročilu. V nekaterih delavnicah okras doseže vi-
sok nivo, ker je bil v 15. in 16. stoletju okras del osebnega življenja: skozenj
je naročnik lahko predstavil nekatere pomembne trenutke svojega življenja
kot npr. zaroko, poroko, reprodukcijo (noseča zajčica), družinske portrete
(Braida 1999, 67). Tako okrašene posode sodijo v skupino, poimenovano ce-
ramiche amatorie e nuziali.
Na dveh odlomkih sta ohranjena portreta. Na krožniku 17 je v profi-
lu prikazana glava moškega s pokrivalom. Verjetno je prikazana za ta čas
značilna kapa s štirimi širokimi, navzgor zavihanimi krajci (Cunja 2000,
295). Ohranjen je tudi delček frizure, ki glede na analogije kaže, da so bili
lasje dolgi do vratu in verjetno ravni. Medtem ko sta obraz in kapa izdela-
na monohromno, so lasje poslikani z rjavo barvo. Portret je centralni mo-
tiv znotraj medaljona iz dveh koncentričnih krogov, zapolnjenih s kvadrat-
ki. Medaljon verjetno tvori notranji rob bordure in je bil poslikan s svetlo
modro barvo. Okras je izdelan s konico in palčko, ob samem profilu, tj. v
centralnem delu, je bilo celotno ozadje znižano, tj. izdolbeno. Motiv mo-
škega portreta je zelo pogost, zlasti v Venetu (Cunja 2000, 295). Najbližjo
primerjavo iz Pirana (Guštin 1999, 125, T. IX: 2; Cunja 2000, 295, št. 80;
Cunja 2004, kat. št. 292) datiramo v prehod iz 15. v 16. stoletje.
Tudi skleda 18 je bila okrašena s portretom, ki je v tem primeru prika-
zan v polprofilu in obrnjen v levo. Ohranjen je del obraza in skodrani las-
je, pobarvani z rumeno rjavo barvo. Čez obraz je mojster s čopičem nari-
sal rjavo linijo, ki v zgornjem delu poudarja nos. Preostali ohranjeni deli so
izdelani monohromno. Pri tem portretu se pojavi vprašanje spola upodo-
bljene osebe. Analogije za kodre ob obrazu najdemo tako pri moških kot
tudi pri ženskih portretih (Braida 1999, Tav. 1:1; 3: 1–2). Če bi bila ohranje-
134
ni s pikicami. Med obravnavanim gradivom se je ohranilo nekaj odlomkov
renesančne gravirane keramike (17–19).
Antropomorfni motivi se na gravirani keramiki pojavijo na prehodu v
15. stoletje. V začetku so bili narisani po celotni površini posode; od 2. četr-
tine 15. stoletja postane antropomorfna tema bolj priljubljena in lepo izve-
dena. V masovni proizvodnji keramike z antropomorfnimi motivi so por-
treti slabše izvedeni, skoraj kot karikature, kar kaže na različne slikarske
spretnosti, kakovost izdelane risbe pa je bila tako pogosto predmet razprav,
ali je posodo poslikal mojster ali vajenec (Cozza 1989, 35–43).
Ob običajni proizvodnji renesančne keramike se izdelujejo tudi finej-
ši izdelki, verjetno izdelani po naročilu. Glede na njihovo majhno število in
procentualni delež med ostalimi okrasi verjetno tudi portreti sodijo med
predmete, izdelane po naročilu. V nekaterih delavnicah okras doseže vi-
sok nivo, ker je bil v 15. in 16. stoletju okras del osebnega življenja: skozenj
je naročnik lahko predstavil nekatere pomembne trenutke svojega življenja
kot npr. zaroko, poroko, reprodukcijo (noseča zajčica), družinske portrete
(Braida 1999, 67). Tako okrašene posode sodijo v skupino, poimenovano ce-
ramiche amatorie e nuziali.
Na dveh odlomkih sta ohranjena portreta. Na krožniku 17 je v profi-
lu prikazana glava moškega s pokrivalom. Verjetno je prikazana za ta čas
značilna kapa s štirimi širokimi, navzgor zavihanimi krajci (Cunja 2000,
295). Ohranjen je tudi delček frizure, ki glede na analogije kaže, da so bili
lasje dolgi do vratu in verjetno ravni. Medtem ko sta obraz in kapa izdela-
na monohromno, so lasje poslikani z rjavo barvo. Portret je centralni mo-
tiv znotraj medaljona iz dveh koncentričnih krogov, zapolnjenih s kvadrat-
ki. Medaljon verjetno tvori notranji rob bordure in je bil poslikan s svetlo
modro barvo. Okras je izdelan s konico in palčko, ob samem profilu, tj. v
centralnem delu, je bilo celotno ozadje znižano, tj. izdolbeno. Motiv mo-
škega portreta je zelo pogost, zlasti v Venetu (Cunja 2000, 295). Najbližjo
primerjavo iz Pirana (Guštin 1999, 125, T. IX: 2; Cunja 2000, 295, št. 80;
Cunja 2004, kat. št. 292) datiramo v prehod iz 15. v 16. stoletje.
Tudi skleda 18 je bila okrašena s portretom, ki je v tem primeru prika-
zan v polprofilu in obrnjen v levo. Ohranjen je del obraza in skodrani las-
je, pobarvani z rumeno rjavo barvo. Čez obraz je mojster s čopičem nari-
sal rjavo linijo, ki v zgornjem delu poudarja nos. Preostali ohranjeni deli so
izdelani monohromno. Pri tem portretu se pojavi vprašanje spola upodo-
bljene osebe. Analogije za kodre ob obrazu najdemo tako pri moških kot
tudi pri ženskih portretih (Braida 1999, Tav. 1:1; 3: 1–2). Če bi bila ohranje-
134
