Page 156 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 156
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
mišljeno dimenzijo uporabljenega izraza silentium, ki se ponavlja tudi pri
Divu. Smisel Salustijevega prologa lahko na kratko povzamemo takole: člo-
vek (omnes homines), ki ga od ostalih živih bitij (ceteris animalibus) loču-
je predvsem prizadevanje, da bi jih presegel, preseči pa jih more le z izbi-
ro pravilnega načina delovanja, kajti v telesni moči jih preseči ne more – ta
mu je namreč z drugimi bitji skupna in ga v tem pogledu priklepa v njih-
ov svet. Da bi potemtakem dosegel ta ideal – da torej življenja ne bi preme-
ril molčé (ne vitam silentio transeant), mora izbrati tisto, kar mu je skup-
no z bogovi (cum deis commune est), to pa je dar razmišljanja in govora.
Silentium – molk – predstavlja pasivno nasprotje izrazov gloria in memoria
in je potemtakem samoumevna polovica zgoraj omenjenega antitetičnega
para. Izraz ne vitam silentio transeant v prologu »Katilinove zarote« ima
pomembno družbeno dimenzijo – razumeti ga moramo predvsem v smislu
javnega življenja, v katerem je človek – njegova funkcija. Kakor bomo vide-
li, je to tista stična točka, ki Diva in Salustija bistveno povezuje, toda k temu
se še vrnemo.
Tudi kot advokat lastne (spodletele) politične kariere torej Salustij te
dihotomne opozicije načenja tako, da idejno polje kreposti razširi tudi na
pisanje: »lepo je z dejanji koristiti državi, a tudi govoriti v njeno korist ni
brez vsakega smisla« (pulchrum est bene facere rei publicae, etiam bene di-
cere haud absurdum est), če gre seveda za pisanje, ki je – tako kakor dejan-
ja (bene facere) v politični ali vojni palestri – v korist države. V rimski tra-
diciji je (javni) govor nekaj državotvornega, čemur že v tretjem stoletju pr.
Kr. dodajo historiografsko dimenzijo rimski protozgodovinarji (analisti),
torej se lahko v korist države udejstvujejo tudi zgodovinarji. Toda zgodo-
vinopisje je bilo v republikanskem Rimu literarni žanr upokojenih sena-
torjev: to je bonum otium (C. 4.1) – plemenito brezdelje (upokojitev), ki šele
sledi resničnemu vencu slave in spomina vrednih dejanj (gloria, memoria):
zgled je že oče rimskega zgodovinopisja Kvint Fabij Piktor. Tu ni veliko
manevrskega prostora: vsak Rimljan je vedel, kakšen cursus honorum tla-
kuje pot k slavi in spominu; šele homines novi prvega stoletja pr. Kr. so us-
peli do temeljev stresti to tradicijo, ko jih nihče več ni mogel ustaviti. Prav
tu Salustij ponudi (samo)odrešujoči izhod (C. 3,2): »Meni pa se le zdi, da je,
čeprav je pisec zgodovine deležen skromnejše slave kot tisti, ki jo ustvarja,
zgodovino pisati nadvse težko; najprej zato, ker je treba z besedami ustrez-
no prikazati dejanja, zatem zato, ker ima večina grajanje prekrškov za bese-
de zlobe in nevoščljivosti.« Stališče, da je zgodovino tem težje pisati, ker je
treba »v besedah treba enakovredno prikazati dejanja« (facta dictis exaequ-
154
mišljeno dimenzijo uporabljenega izraza silentium, ki se ponavlja tudi pri
Divu. Smisel Salustijevega prologa lahko na kratko povzamemo takole: člo-
vek (omnes homines), ki ga od ostalih živih bitij (ceteris animalibus) loču-
je predvsem prizadevanje, da bi jih presegel, preseči pa jih more le z izbi-
ro pravilnega načina delovanja, kajti v telesni moči jih preseči ne more – ta
mu je namreč z drugimi bitji skupna in ga v tem pogledu priklepa v njih-
ov svet. Da bi potemtakem dosegel ta ideal – da torej življenja ne bi preme-
ril molčé (ne vitam silentio transeant), mora izbrati tisto, kar mu je skup-
no z bogovi (cum deis commune est), to pa je dar razmišljanja in govora.
Silentium – molk – predstavlja pasivno nasprotje izrazov gloria in memoria
in je potemtakem samoumevna polovica zgoraj omenjenega antitetičnega
para. Izraz ne vitam silentio transeant v prologu »Katilinove zarote« ima
pomembno družbeno dimenzijo – razumeti ga moramo predvsem v smislu
javnega življenja, v katerem je človek – njegova funkcija. Kakor bomo vide-
li, je to tista stična točka, ki Diva in Salustija bistveno povezuje, toda k temu
se še vrnemo.
Tudi kot advokat lastne (spodletele) politične kariere torej Salustij te
dihotomne opozicije načenja tako, da idejno polje kreposti razširi tudi na
pisanje: »lepo je z dejanji koristiti državi, a tudi govoriti v njeno korist ni
brez vsakega smisla« (pulchrum est bene facere rei publicae, etiam bene di-
cere haud absurdum est), če gre seveda za pisanje, ki je – tako kakor dejan-
ja (bene facere) v politični ali vojni palestri – v korist države. V rimski tra-
diciji je (javni) govor nekaj državotvornega, čemur že v tretjem stoletju pr.
Kr. dodajo historiografsko dimenzijo rimski protozgodovinarji (analisti),
torej se lahko v korist države udejstvujejo tudi zgodovinarji. Toda zgodo-
vinopisje je bilo v republikanskem Rimu literarni žanr upokojenih sena-
torjev: to je bonum otium (C. 4.1) – plemenito brezdelje (upokojitev), ki šele
sledi resničnemu vencu slave in spomina vrednih dejanj (gloria, memoria):
zgled je že oče rimskega zgodovinopisja Kvint Fabij Piktor. Tu ni veliko
manevrskega prostora: vsak Rimljan je vedel, kakšen cursus honorum tla-
kuje pot k slavi in spominu; šele homines novi prvega stoletja pr. Kr. so us-
peli do temeljev stresti to tradicijo, ko jih nihče več ni mogel ustaviti. Prav
tu Salustij ponudi (samo)odrešujoči izhod (C. 3,2): »Meni pa se le zdi, da je,
čeprav je pisec zgodovine deležen skromnejše slave kot tisti, ki jo ustvarja,
zgodovino pisati nadvse težko; najprej zato, ker je treba z besedami ustrez-
no prikazati dejanja, zatem zato, ker ima večina grajanje prekrškov za bese-
de zlobe in nevoščljivosti.« Stališče, da je zgodovino tem težje pisati, ker je
treba »v besedah treba enakovredno prikazati dejanja« (facta dictis exaequ-
154
