Page 159 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 159
povsem nenavadno stoletje: humanizem v istr i 16. stoletja
prav Antonio Elio, zaradi vneme »v študiju svete književnosti, ki jo je ved-
no goreče ljubil«, kakor se izrazi Divus, pa se je zameril tudi lokalni duho-
vščini in faranom, ki jih je želel odvrniti od pretiranega čaščenja svetnikov
(Schutte 1977, 174; Jambrek 1999). Inkvizicijski postopek proti Vergeriju se
je vlekel od leta 1543 do 1549, ko je naposled obupal in zapustil Italijo. V od-
sotnosti je bil obsojen herezije in izobčen, na neki način že drugič: prvič je
bil izobčen kot nuncij, drugič kot škof.
Vztrajamo lahko pri trditvi, da je Vergerij kljub svojemu spreobrnjenju
ostal humanistični univerzalist (Marinčič 2018, 22) in vrhunski intelektu-
alec, kar je bil že prej, sicer ne bi pristal v Contarinijevi komisiji. Ostajal je
zvest latinskemu jeziku kot jeziku humanističnih intelektualcev, v katerem
je sestavil vrsto propagandističnih (Pierce 2003) in polemičnih spisov (ne
pa tudi sodnih: Otto difesioni so v italijanskem jeziku). S spisom Concilium
non modo Tridentinum sed omne papisticum perpetuo fugiendum omnibus
piis (»Vsi pobožni ljudje bi se morali izogibati ne le Tridentinskemu, pač
pa vsem papeškim koncilom«) je sprožil serijo polemik proti koncilom, ki
jo je leta 1556 nadaljeval z delom »Dopisi papeškega tajnika« (Duae actio-
nes secretarii pontificii), podnaslovljeni »Naj papež Pavel IV. razmisli o po-
novnem sklicu Tridentinskega koncila?« (An Paulus Papa IIII debeat cogi-
tare de instaurando Concillio Tridentino) in »Ali sme papež z orožjem vsiliti
protestantom sklepe koncila?« (An [Papa] vi et armis possit deinde impe-
rare Protestantibus ipsius Concilii decreta). Zlasti druga od obeh razprav
(pravzaprav invektiv proti papežu Pavlu IV.) razodeva Vergerijev huma-
nistični univerzalizem, ki je pokopal tudi njegove upe na udeležbo na kon-
cilu (Cavazza 2013, 12). Mimo vprašanj o literarni predlogi (prim. Pobežin
2018a) se tu vrnemo k tradiciji Divovih prologov in trditvi o »pre-branju«
Salustijevih moralnih prologov. Tu se nam Vergerij kaže kot tragična žrtev
razmer, v katere so ga potisnili tudi njegovi humanistični univerzalni nazo-
ri (v tem sploh ni bil osamljen – prim. Jovanović 2018): zmožnost pogledati
onkraj lastnega stališča, kakršno je izkazal v Contarinijevi komisiji in zara-
di katere je zagovarjal trditev, da ni smiselno v nedogled vztrajati pri vna-
prej določeni lokaciji koncila, je podžgala sume o njegovem odpadništvu. V
svetu, kjer so se krepili radikalnejši pogledi Contarinijevih nasprotnikov, je
bil položaj med jastrebi Caraffovega kova varnejši.
Zato je primerjava njegovih stališč s salustijansko dilemo na mestu:
rimska historiografska obdelava poznega republikanskega obdobja je va-
bila k utrjevanju humanistične ideje o dveh diametralno nasprotnih silah,
med kateri je bila razpeta človekova eksistenca v okviru (poljubne) držav-
157
prav Antonio Elio, zaradi vneme »v študiju svete književnosti, ki jo je ved-
no goreče ljubil«, kakor se izrazi Divus, pa se je zameril tudi lokalni duho-
vščini in faranom, ki jih je želel odvrniti od pretiranega čaščenja svetnikov
(Schutte 1977, 174; Jambrek 1999). Inkvizicijski postopek proti Vergeriju se
je vlekel od leta 1543 do 1549, ko je naposled obupal in zapustil Italijo. V od-
sotnosti je bil obsojen herezije in izobčen, na neki način že drugič: prvič je
bil izobčen kot nuncij, drugič kot škof.
Vztrajamo lahko pri trditvi, da je Vergerij kljub svojemu spreobrnjenju
ostal humanistični univerzalist (Marinčič 2018, 22) in vrhunski intelektu-
alec, kar je bil že prej, sicer ne bi pristal v Contarinijevi komisiji. Ostajal je
zvest latinskemu jeziku kot jeziku humanističnih intelektualcev, v katerem
je sestavil vrsto propagandističnih (Pierce 2003) in polemičnih spisov (ne
pa tudi sodnih: Otto difesioni so v italijanskem jeziku). S spisom Concilium
non modo Tridentinum sed omne papisticum perpetuo fugiendum omnibus
piis (»Vsi pobožni ljudje bi se morali izogibati ne le Tridentinskemu, pač
pa vsem papeškim koncilom«) je sprožil serijo polemik proti koncilom, ki
jo je leta 1556 nadaljeval z delom »Dopisi papeškega tajnika« (Duae actio-
nes secretarii pontificii), podnaslovljeni »Naj papež Pavel IV. razmisli o po-
novnem sklicu Tridentinskega koncila?« (An Paulus Papa IIII debeat cogi-
tare de instaurando Concillio Tridentino) in »Ali sme papež z orožjem vsiliti
protestantom sklepe koncila?« (An [Papa] vi et armis possit deinde impe-
rare Protestantibus ipsius Concilii decreta). Zlasti druga od obeh razprav
(pravzaprav invektiv proti papežu Pavlu IV.) razodeva Vergerijev huma-
nistični univerzalizem, ki je pokopal tudi njegove upe na udeležbo na kon-
cilu (Cavazza 2013, 12). Mimo vprašanj o literarni predlogi (prim. Pobežin
2018a) se tu vrnemo k tradiciji Divovih prologov in trditvi o »pre-branju«
Salustijevih moralnih prologov. Tu se nam Vergerij kaže kot tragična žrtev
razmer, v katere so ga potisnili tudi njegovi humanistični univerzalni nazo-
ri (v tem sploh ni bil osamljen – prim. Jovanović 2018): zmožnost pogledati
onkraj lastnega stališča, kakršno je izkazal v Contarinijevi komisiji in zara-
di katere je zagovarjal trditev, da ni smiselno v nedogled vztrajati pri vna-
prej določeni lokaciji koncila, je podžgala sume o njegovem odpadništvu. V
svetu, kjer so se krepili radikalnejši pogledi Contarinijevih nasprotnikov, je
bil položaj med jastrebi Caraffovega kova varnejši.
Zato je primerjava njegovih stališč s salustijansko dilemo na mestu:
rimska historiografska obdelava poznega republikanskega obdobja je va-
bila k utrjevanju humanistične ideje o dveh diametralno nasprotnih silah,
med kateri je bila razpeta človekova eksistenca v okviru (poljubne) držav-
157
