Page 158 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 158
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
Navajanje vsakdanjih dejavnosti (arare, navigare, aedificare), ki bi v
antiki prej sodile pod okrilje bukoličnega pesništva, služi kot podpora tr-
ditvi, da si človek lahko slavo prisluži tudi s pisateljevanjem (ali prevaja-
njem) – ki tako po Divovih besedah dobi »domovinsko pravico na zvez-
dnatem nebu«.
Salustijeva (pre)obsežna traktata, ki sta prešita s toposom o krepos-
ti (virtus), predstavljata subtilen naratološki prijem: gre za komaj zazna-
ven pritisk na bralca pozne republikanske dobe. A tekst je s svojimi navide-
znimi moralnimi dilemami vabil k vedno novim, aktualiziranim branjem.
Divus je v svojih panegiričnih pisemskih prologih to dilemo potreboval
zgolj kot vsakokrat prikladno literarno ozadje – naslovnika takšnih podu-
kov v resnici nista potrebovala. Toda onkraj Divove samopromocije in po-
srečene primerjave Vergerijevega otiuma s Salustijevim – oba sta bila na
neki način marginalizirana lika – se podobnosti z antičnimi predlogami
tu pravzaprav šele dobro začnejo. Z uporabo Salustijeve literarne predloge
je dosežen ravno nasprotni učinek od tistega, ki ga je Divus morda imel v
mislih, če je res želel namigniti, da so se za Vergerija z umikom v Koper (v
otium) končale dileme, hujše od prepada med latinskim in grškim jezikom
(Marinčič 2016, 42), a to je zares jasno šele ob privilegiranih kasnejših bra-
njih. Divov literarni manever se je potemtakem posrečil bolj, kakor je av-
tor morda sam pričakoval. Fabula docet: Vergerijevo življenje se je obrnilo
tako, da so moralna pre-branja obeh prologov tako rekoč opis dilem, s ka-
terimi se je soočil v dogodkih, o katerih Divus ni mogel še ničesar slutiti.
Od konca leta 1535, ko je dobil navodilo, naj se s svoje misije pri
Schmalkaldenski zvezi vrne v Rim, do imenovanja za koprskega škofa se je
Vergeriju zgodilo marsikaj. V tolažbo, ker so spodletela njegova diplomat-
ska prizadevanja za sklic koncila na nevtralnem kraju (novico je dobil na
poti v Neapelj, ki jo omenja tudi Divus), je bil imenovan v komisijo za pre-
novo, ki jo je vodil Gasparo Contarini (prav tu se je najbrž spogledoval z
evangelizmom in s t. i. spirituali); Vergerij je z njim sodeloval vse do zbo-
ra v Regensburgu 1541. Ne neki način je Vergerij vsaj prek te komisije ostal
razmeroma vpliven; kljub temu, da je bil »umaknjen« v modruško škofijo,
je papež vsaj sklical koncil – in Vergerij je imel kot škof pravico do udeležbe
na koncilu, tokrat ne kot diplomat, ampak kot cerkveni dostojanstvenik in
ideolog. Vse od svojega imenovanja do leta 1541 je bil v Kopru le malo pri-
soten, delno zaradi že omenjenih težav z Eliem in s Farneseji, delno zara-
di službe v Contarinijevi komisiji. A resne težave so se za Vergerija začele
leta 1543, ko je nanj prvič padel sum odpadništva; obtožbe je pomagal širiti
156
Navajanje vsakdanjih dejavnosti (arare, navigare, aedificare), ki bi v
antiki prej sodile pod okrilje bukoličnega pesništva, služi kot podpora tr-
ditvi, da si človek lahko slavo prisluži tudi s pisateljevanjem (ali prevaja-
njem) – ki tako po Divovih besedah dobi »domovinsko pravico na zvez-
dnatem nebu«.
Salustijeva (pre)obsežna traktata, ki sta prešita s toposom o krepos-
ti (virtus), predstavljata subtilen naratološki prijem: gre za komaj zazna-
ven pritisk na bralca pozne republikanske dobe. A tekst je s svojimi navide-
znimi moralnimi dilemami vabil k vedno novim, aktualiziranim branjem.
Divus je v svojih panegiričnih pisemskih prologih to dilemo potreboval
zgolj kot vsakokrat prikladno literarno ozadje – naslovnika takšnih podu-
kov v resnici nista potrebovala. Toda onkraj Divove samopromocije in po-
srečene primerjave Vergerijevega otiuma s Salustijevim – oba sta bila na
neki način marginalizirana lika – se podobnosti z antičnimi predlogami
tu pravzaprav šele dobro začnejo. Z uporabo Salustijeve literarne predloge
je dosežen ravno nasprotni učinek od tistega, ki ga je Divus morda imel v
mislih, če je res želel namigniti, da so se za Vergerija z umikom v Koper (v
otium) končale dileme, hujše od prepada med latinskim in grškim jezikom
(Marinčič 2016, 42), a to je zares jasno šele ob privilegiranih kasnejših bra-
njih. Divov literarni manever se je potemtakem posrečil bolj, kakor je av-
tor morda sam pričakoval. Fabula docet: Vergerijevo življenje se je obrnilo
tako, da so moralna pre-branja obeh prologov tako rekoč opis dilem, s ka-
terimi se je soočil v dogodkih, o katerih Divus ni mogel še ničesar slutiti.
Od konca leta 1535, ko je dobil navodilo, naj se s svoje misije pri
Schmalkaldenski zvezi vrne v Rim, do imenovanja za koprskega škofa se je
Vergeriju zgodilo marsikaj. V tolažbo, ker so spodletela njegova diplomat-
ska prizadevanja za sklic koncila na nevtralnem kraju (novico je dobil na
poti v Neapelj, ki jo omenja tudi Divus), je bil imenovan v komisijo za pre-
novo, ki jo je vodil Gasparo Contarini (prav tu se je najbrž spogledoval z
evangelizmom in s t. i. spirituali); Vergerij je z njim sodeloval vse do zbo-
ra v Regensburgu 1541. Ne neki način je Vergerij vsaj prek te komisije ostal
razmeroma vpliven; kljub temu, da je bil »umaknjen« v modruško škofijo,
je papež vsaj sklical koncil – in Vergerij je imel kot škof pravico do udeležbe
na koncilu, tokrat ne kot diplomat, ampak kot cerkveni dostojanstvenik in
ideolog. Vse od svojega imenovanja do leta 1541 je bil v Kopru le malo pri-
soten, delno zaradi že omenjenih težav z Eliem in s Farneseji, delno zara-
di službe v Contarinijevi komisiji. A resne težave so se za Vergerija začele
leta 1543, ko je nanj prvič padel sum odpadništva; obtožbe je pomagal širiti
156
