Page 161 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 161
povsem nenavadno stoletje: humanizem v istr i 16. stoletja
da ga je prav iz vrst lastne škofije zadela obtožba herezije, ki se je konča-
la z njegovim begom iz Italije leta 1549. V prvi polovici leta 1548 se je mor-
da še zdelo, da bodo obtožbe končno opuščene, a je bil postopek še istega
leta obnovljen in Vergerij je odšel v izgnanstvo, kjer je leta 1565 tudi umrl.
A zgodba se tu ne konča. Če je Koper, kakor smo dejali uvodoma, leta 1537
z izdajo Divovega prevoda Iliade in Odiseje na neki način postal središče
sveta, je leta 1572, sedem let po Vergerijevi smrti, vsaj za hip postal »dru-
gi Rim«. Sum odpadništva, zaradi katerega je iz Kopra zbežal Peter Pavel
Vergerij, je padel tudi na njegovega starejšega brata Giovannija Battista (roj.
ok. 1492), ki je umrl sredi leta 1548. Koper je leta 1572 postal prizorišče po-
sebne mrtvaške sinode (synodus horrenda): kosti Giovannija Battista, po-
kopanega v poslopju stolnice, naj bi izkopali in vrgli v morje (Stankovich
1828, 294). S to letnico je bržkone mogoče obeležiti tudi po vsej verjetnosti
sočasen dogodek, in sicer »preklic spomina« (damnatio memoriae) na napi-
su, ki se je do nedavnega nahajal vzidan desno od vhoda v stolnico. Napis je
bil posvečen najstarejšemu od treh bratov, Aureliu Vergeriju, na njem pa sta
bili izpričani tudi imeni mlajših bratov, ki sta omenjena kot naročnika na-
pisa leta 1548 (o tem podrobneje Pobežin 2020). Sklepno dejanje Vergerijeve
usode v Kopru torej zaključuje njegov lok kot popolna razveljavitev pane-
girika iz leta 1537: z izbrisom imena. Toda do tistega časa je krožilo že nekaj
ponatisov Divovih latinskih Iliade in Odiseje.
Literatura
Benedetto, G. 2005. »Le versioni Latine dell’Iliade.« V Vincenzo Monti nella
cultura Italiana, ur. G. Barbarisi, 961–1027. Milano: Cisalpino.
Cavazza, S. 2013. »Nenavadna osebnost: profil Petra Pavla Vergerija.« Stati inu
obstati: revija za vprašanja protestantizma 17–18: 10–26.
Gantar, K. 1970. »Andreas Divus iz Kopra – prevajalec Homerja.« Zgodovinski
časopis 24 (3–4): 273–78.
Hörnkvist, M. 2003. »The Two Myths of Civic Humanism.« V Renaissance
Civic Humanism: Reappraisals and Reflections, ur. J. Hankins, 105–42.
Cambridge: Cambridge University Press.
Jambrek, S. 1999. »Petar Pavao Vergerije ml. i Rasgovarange megiu papistu i
gednim luteran.« Acta Histriae 7 (8): 141–52.
Jovanović, N. 2018. »Pavao Skalić protiv Pier Paola Vergeria«. V Actiones duae
secretarii pontificii Petri Pauli Vergerii, ur. G. Pobežin in P. Štoka, 27–57.
Koper: Osrednja knjižnica Srečka Vilharja.
159
da ga je prav iz vrst lastne škofije zadela obtožba herezije, ki se je konča-
la z njegovim begom iz Italije leta 1549. V prvi polovici leta 1548 se je mor-
da še zdelo, da bodo obtožbe končno opuščene, a je bil postopek še istega
leta obnovljen in Vergerij je odšel v izgnanstvo, kjer je leta 1565 tudi umrl.
A zgodba se tu ne konča. Če je Koper, kakor smo dejali uvodoma, leta 1537
z izdajo Divovega prevoda Iliade in Odiseje na neki način postal središče
sveta, je leta 1572, sedem let po Vergerijevi smrti, vsaj za hip postal »dru-
gi Rim«. Sum odpadništva, zaradi katerega je iz Kopra zbežal Peter Pavel
Vergerij, je padel tudi na njegovega starejšega brata Giovannija Battista (roj.
ok. 1492), ki je umrl sredi leta 1548. Koper je leta 1572 postal prizorišče po-
sebne mrtvaške sinode (synodus horrenda): kosti Giovannija Battista, po-
kopanega v poslopju stolnice, naj bi izkopali in vrgli v morje (Stankovich
1828, 294). S to letnico je bržkone mogoče obeležiti tudi po vsej verjetnosti
sočasen dogodek, in sicer »preklic spomina« (damnatio memoriae) na napi-
su, ki se je do nedavnega nahajal vzidan desno od vhoda v stolnico. Napis je
bil posvečen najstarejšemu od treh bratov, Aureliu Vergeriju, na njem pa sta
bili izpričani tudi imeni mlajših bratov, ki sta omenjena kot naročnika na-
pisa leta 1548 (o tem podrobneje Pobežin 2020). Sklepno dejanje Vergerijeve
usode v Kopru torej zaključuje njegov lok kot popolna razveljavitev pane-
girika iz leta 1537: z izbrisom imena. Toda do tistega časa je krožilo že nekaj
ponatisov Divovih latinskih Iliade in Odiseje.
Literatura
Benedetto, G. 2005. »Le versioni Latine dell’Iliade.« V Vincenzo Monti nella
cultura Italiana, ur. G. Barbarisi, 961–1027. Milano: Cisalpino.
Cavazza, S. 2013. »Nenavadna osebnost: profil Petra Pavla Vergerija.« Stati inu
obstati: revija za vprašanja protestantizma 17–18: 10–26.
Gantar, K. 1970. »Andreas Divus iz Kopra – prevajalec Homerja.« Zgodovinski
časopis 24 (3–4): 273–78.
Hörnkvist, M. 2003. »The Two Myths of Civic Humanism.« V Renaissance
Civic Humanism: Reappraisals and Reflections, ur. J. Hankins, 105–42.
Cambridge: Cambridge University Press.
Jambrek, S. 1999. »Petar Pavao Vergerije ml. i Rasgovarange megiu papistu i
gednim luteran.« Acta Histriae 7 (8): 141–52.
Jovanović, N. 2018. »Pavao Skalić protiv Pier Paola Vergeria«. V Actiones duae
secretarii pontificii Petri Pauli Vergerii, ur. G. Pobežin in P. Štoka, 27–57.
Koper: Osrednja knjižnica Srečka Vilharja.
159
