Page 160 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 160
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
ne strukture, namreč libertas in imperium (Hörnkvist 2003, 110), k čemur
napeljujejo antični literarni zgledi; diskurz, osredotočen na vrednote v nji-
hovi dihotomni jukstapoziciji, je tu osrednjega pomena za pripoved pre-
vrata (stasis narrative). Če je tu Vergerij Salustijev učenec (tudi če je trditev
pretirana), je Salustij Tukididov učenec. Ko namreč Tukidid govori o pre-
vratu v Korkiri, pove naslednje (3, 82, 4–5):
Poljubno so spreminjali celo običajni pomen besed, ki velja nava-
dno za oceno dejanj. Nerazsodno drznost so ocenjevali kot zvesto
in prijateljsko hrabrost, v trezno premišljeni razsodnosti so videli
olepševanje boječnosti in pametna umerjenost je veljala za pretve-
zo nemožatosti. (Tukidid 1958, 185)
Vergerij se je v loku usode znašel na podobno neudobni ostrini. Zlasti
v svoji drugi razpravi »Dopisov papeškega tajnika« je vzpostavil natanko
to opozicijo, namreč libertas – imperium, v čemer se je povsem približal
Salustiju. V prvi razpravi namreč v okviru legalistične razprave o spornih
členih koncilske razprave močno izpostavi vprašanje sloge (concordia), ki je
njegovem mnenju (to seveda ugotavlja ex post) ni možna. Literarne predlo-
ge iz pozne rimske republike (sentiment je zlasti izražen pri Salustiju) so tu
narekovale vsako pomanjkanje optimizma: pot je vodila le še proti postop-
nemu hiranju republike (Kapust 2011, 47), ki so ga v Salustijevem času po-
speševale zarote in posamezniki, ki jih ni več ustavil noben republikanski
zakon. To je bila pot v prepad, ki je narekovala vprašanje, katere vrednote
so k temu pripeljale. Odgovor je v svojih prologih ponujal Salustij.
Vergerij se je tu znašel na neudobni ostrini med antitetičnimi pari
vrednot (na nedavni konferenci smo jo imenovali kar »Vergerijeva britev«
– Pobežin 2019), ki jih je v omenjenih spisih jasno razporedil vzdolž hu-
manističnega branja antičnih besedil, v katerih je pripoved o prevratu v
veliki meri odvisna prav od razumevanja kardinalnih vrednot, s čimer ni
imel težav. Imel pa je jih je prav zaradi tiste svoje kakovosti, ki ga je ogrozi-
la že v Contarinijevi komisiji, in sicer univerzalne humanistične zmožnos-
ti »pogleda onkraj« (pismo Oporinu – gl. Štoka 2018).
Namesto zaključka
Leta 1537 se je Vergerij vrnil v Koper »ovenčan s škofovsko častjo« kakor pa-
ter patriae, ki ga v panegiričnem pismu – prologu slavi prvi pesnik Kopra
oziroma Justinopolisa, »koprski Homer«. Ne glede na to, kdaj se je svojemu
poklicu posvetil z resnično prenoviteljsko vnemo, njegova biografija uči,
158
ne strukture, namreč libertas in imperium (Hörnkvist 2003, 110), k čemur
napeljujejo antični literarni zgledi; diskurz, osredotočen na vrednote v nji-
hovi dihotomni jukstapoziciji, je tu osrednjega pomena za pripoved pre-
vrata (stasis narrative). Če je tu Vergerij Salustijev učenec (tudi če je trditev
pretirana), je Salustij Tukididov učenec. Ko namreč Tukidid govori o pre-
vratu v Korkiri, pove naslednje (3, 82, 4–5):
Poljubno so spreminjali celo običajni pomen besed, ki velja nava-
dno za oceno dejanj. Nerazsodno drznost so ocenjevali kot zvesto
in prijateljsko hrabrost, v trezno premišljeni razsodnosti so videli
olepševanje boječnosti in pametna umerjenost je veljala za pretve-
zo nemožatosti. (Tukidid 1958, 185)
Vergerij se je v loku usode znašel na podobno neudobni ostrini. Zlasti
v svoji drugi razpravi »Dopisov papeškega tajnika« je vzpostavil natanko
to opozicijo, namreč libertas – imperium, v čemer se je povsem približal
Salustiju. V prvi razpravi namreč v okviru legalistične razprave o spornih
členih koncilske razprave močno izpostavi vprašanje sloge (concordia), ki je
njegovem mnenju (to seveda ugotavlja ex post) ni možna. Literarne predlo-
ge iz pozne rimske republike (sentiment je zlasti izražen pri Salustiju) so tu
narekovale vsako pomanjkanje optimizma: pot je vodila le še proti postop-
nemu hiranju republike (Kapust 2011, 47), ki so ga v Salustijevem času po-
speševale zarote in posamezniki, ki jih ni več ustavil noben republikanski
zakon. To je bila pot v prepad, ki je narekovala vprašanje, katere vrednote
so k temu pripeljale. Odgovor je v svojih prologih ponujal Salustij.
Vergerij se je tu znašel na neudobni ostrini med antitetičnimi pari
vrednot (na nedavni konferenci smo jo imenovali kar »Vergerijeva britev«
– Pobežin 2019), ki jih je v omenjenih spisih jasno razporedil vzdolž hu-
manističnega branja antičnih besedil, v katerih je pripoved o prevratu v
veliki meri odvisna prav od razumevanja kardinalnih vrednot, s čimer ni
imel težav. Imel pa je jih je prav zaradi tiste svoje kakovosti, ki ga je ogrozi-
la že v Contarinijevi komisiji, in sicer univerzalne humanistične zmožnos-
ti »pogleda onkraj« (pismo Oporinu – gl. Štoka 2018).
Namesto zaključka
Leta 1537 se je Vergerij vrnil v Koper »ovenčan s škofovsko častjo« kakor pa-
ter patriae, ki ga v panegiričnem pismu – prologu slavi prvi pesnik Kopra
oziroma Justinopolisa, »koprski Homer«. Ne glede na to, kdaj se je svojemu
poklicu posvetil z resnično prenoviteljsko vnemo, njegova biografija uči,
158
