Page 157 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 157
povsem nenavadno stoletje: humanizem v istr i 16. stoletja
anda sunt), deluje naivno šele danes – in vsekakor nič bolj kakor trditev, da
je treba zgodovino pisati wie es eigentlich gewesen ist. Vsekakor pa Salustij,
ki je imel za takšno izjavo podlago v literarni tradiciji (Izokrat, Panegirik
4, 13), ni bil dovolj naiven, da bi mislil, da so njegova besedila veren posne-
tek neke pretekle resničnosti; argument pač jasno kaže na to, da je zgodovi-
na vredna slave.
Salustijeva antiteza je potemtakem jasna: kljub temu, da zgodovino-
pisca ne obsije enaka slava kakor njegov predmet opisovanja (haudquaqu-
am par gloria sequitur scriptorem et actorem rerum), je pisanje zgodovine
težko (tamen in primis arduom videtur res gestas scribere), zato slava pri-
pada tudi zgodovinarju. Divus v svojih pisemskih predgovorih Otonellu
Vidi in Vergeriju potemtakem zavzame veliko samoumevnejšo držo, kakor
se zdi na prvi pogled, Salustijeva misel, da je »lepo z dejanji koristiti drža-
vi, a tudi govoriti v njeno korist ni brez vsakega smisla« (pulchrum est bene
facere rei publicae, etiam bene dicere haud absurdum est), pa je zgolj dob-
ra iztočnica. Dejstvo, da Divus v tem pogledu ni izviren, mu sploh ne ško-
di, kajti »pre-branja« antičnih besedil so bila med humanisti usus. Nekaj
mu govori celo v prid: ker ne gre za pravnika ali »vsaj« zgodovinarja, ki bi
imel »težko mirnodobno nalogo pisanja zgodovine«, pač pa »le« prevaja, je
Divus Salustijevo dihotomno definicijo koristi za državo bene facere – bene
dicere razširil še z bonum interpretem esse – da je kdo dober prevajalec.
Divus se nam tu razkrije v vsej svoji ambicioznosti, ob kateri misel, da se
bo skušal s svojim delom dokopati »vsaj do neznatne slave« (gloriolam mihi
aliquam comparare), deluje ironično, če že ne lažno skromno.
Tu si moramo dovoliti še navedbo daljšega odlomka, ki nam bo po-
magal z večjo gotovostjo otipati argument, s katerim je Salustij podprl svo-
je sporočilo, ki je v očeh povprečnega Rimljana lahko delovalo celo komič-
no. V ta namen je namreč moral redefinirati, kaj vse sodi v polje kreposti:
Vse, česar se ljudje oprimejo – oranje, plovba ali gradnja –, je odvis-
no od kreposti. Toda mnogi, ki jim je mar le za jed in spanec, neuki
in brez omike, tavajo skozi življenje kakor brez vsakega cilja; tem
telo proti naravi služi zgolj za užitke, duh pa jim je v breme. Njih
življenje se mi zdi malodane smrt, ker je zavito v molk. Zdi se mi,
da prav zares živi le tisti, ki si, osredotočen na neko opravilo, priza-
deva za slavo, ki jo prinesejo izredna dejanja ali lepe čednosti.3
3 C. 2,7–2,9. Prevod G. Pobežin.
155
anda sunt), deluje naivno šele danes – in vsekakor nič bolj kakor trditev, da
je treba zgodovino pisati wie es eigentlich gewesen ist. Vsekakor pa Salustij,
ki je imel za takšno izjavo podlago v literarni tradiciji (Izokrat, Panegirik
4, 13), ni bil dovolj naiven, da bi mislil, da so njegova besedila veren posne-
tek neke pretekle resničnosti; argument pač jasno kaže na to, da je zgodovi-
na vredna slave.
Salustijeva antiteza je potemtakem jasna: kljub temu, da zgodovino-
pisca ne obsije enaka slava kakor njegov predmet opisovanja (haudquaqu-
am par gloria sequitur scriptorem et actorem rerum), je pisanje zgodovine
težko (tamen in primis arduom videtur res gestas scribere), zato slava pri-
pada tudi zgodovinarju. Divus v svojih pisemskih predgovorih Otonellu
Vidi in Vergeriju potemtakem zavzame veliko samoumevnejšo držo, kakor
se zdi na prvi pogled, Salustijeva misel, da je »lepo z dejanji koristiti drža-
vi, a tudi govoriti v njeno korist ni brez vsakega smisla« (pulchrum est bene
facere rei publicae, etiam bene dicere haud absurdum est), pa je zgolj dob-
ra iztočnica. Dejstvo, da Divus v tem pogledu ni izviren, mu sploh ne ško-
di, kajti »pre-branja« antičnih besedil so bila med humanisti usus. Nekaj
mu govori celo v prid: ker ne gre za pravnika ali »vsaj« zgodovinarja, ki bi
imel »težko mirnodobno nalogo pisanja zgodovine«, pač pa »le« prevaja, je
Divus Salustijevo dihotomno definicijo koristi za državo bene facere – bene
dicere razširil še z bonum interpretem esse – da je kdo dober prevajalec.
Divus se nam tu razkrije v vsej svoji ambicioznosti, ob kateri misel, da se
bo skušal s svojim delom dokopati »vsaj do neznatne slave« (gloriolam mihi
aliquam comparare), deluje ironično, če že ne lažno skromno.
Tu si moramo dovoliti še navedbo daljšega odlomka, ki nam bo po-
magal z večjo gotovostjo otipati argument, s katerim je Salustij podprl svo-
je sporočilo, ki je v očeh povprečnega Rimljana lahko delovalo celo komič-
no. V ta namen je namreč moral redefinirati, kaj vse sodi v polje kreposti:
Vse, česar se ljudje oprimejo – oranje, plovba ali gradnja –, je odvis-
no od kreposti. Toda mnogi, ki jim je mar le za jed in spanec, neuki
in brez omike, tavajo skozi življenje kakor brez vsakega cilja; tem
telo proti naravi služi zgolj za užitke, duh pa jim je v breme. Njih
življenje se mi zdi malodane smrt, ker je zavito v molk. Zdi se mi,
da prav zares živi le tisti, ki si, osredotočen na neko opravilo, priza-
deva za slavo, ki jo prinesejo izredna dejanja ali lepe čednosti.3
3 C. 2,7–2,9. Prevod G. Pobežin.
155
