Page 167 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 167
dolga zgodovina industrije v ajdovščini
in Hans Godina so v njej navedli, da so na Colu na gori Napredalo, ki se
razteza proti dolini Vodic, pred letom dni našli železovo rudo, zato so že-
leli ustanoviti fužino ob reki Hubelj, kjer bi izdelovali železarske izdelke,
kot so žeblji, podkve in podobno. Grofa so zaprosili za najem zemljišča od
izvira Hublja do vključno kmetije, ki se imenuje Saberda, kot tudi doline
Vodic, kjer bi lahko izkoriščali les, pražili rudo ter celo zgradi plavž (Bačar
2007, 100).
Grof se je ob njihovi prošnji obotavljal, zato so enako pismo naslovili
neposredno na cesarja. Ta je kranjski deželni oblasti naložil, naj imenuje ko-
misijo, ki si bo ogledala kraja, kjer bi obratovala rudnik in fužine. Komisija
je ugotovila, da so bili izpolnjeni vsi pogoji, potrebni za zagon fužine – to
so nahajališče rude na gori Napredalo, prisotnost vodnih virov tako v doli-
ni Vodice (kjer je kasneje tudi deloval plavž) kot same reke Hubelj ter obil-
ni lesni viri v prostranem gozdu, ki bo omogočal pridobivanje oglja za fu-
žino (Bavčar 2007, 102). Na podlagi pozitivnega mnenja komisije je cesar
Ferdinand 12. novembra 1561 izdal koncesijo, v kateri »potrjuje dva plavža ob
potoku Hubelj ter v dolini Vodic in dovoljuje trgovanje z železom ter poljub-
no prevažanje železa« (Bačar 2007, 104). Določeni so bili tudi nekateri po-
goji. Hubeljsko železo so morali označevati s posebno oznako, da ga je bilo
mogoče ločiti od ostalega. Konkurenčnost so omejevali tako, da so za žele-
zo oziroma za njegov prevoz in prodajo morali komori plačevati enako viši-
no prispevkov, cestnin in mitnin, carin ter drugih pristojbin kot koroške in
zgornjekranjske fužine. V primeru, da bi hubeljske fužine gospodarsko ško-
dovale ostalim, bi morale nemudoma prenehati z obratovanjem brez povra-
čila stroškov. Tako so fužine ob Hublju po skoraj desetih letih načrtovanja
pričele delovati. Sprva so v fužinah pridobivali volk oziroma surovo žele-
zo, ki so ga nato predelali v kovno železo in jeklo. Kasneje so pričeli s prido-
bivanjem grodlja. V prvih letih so predelali okrog 12 ton železa, šest let kas-
neje, po zamenjavi peči, pa so lahko presegli 100 ton letno. Kot kraji izvoza
se omenjajo Benetke, Tržič, Gorica, Gradiška in Trst (Bačar 2013a, 267–68).
Že od same postavitve so se družbeniki fužin ob Hublju soočali z zah-
tevnimi razmerami in visokimi stroški obratovanja. O tem pričajo različ-
ni viri iz obdobja med letoma 1567 in 1572. Poleg mitnin, cestnin in drugih
dodatkov so fužinarji morali skrbeti za stavbe in celo za prometno infra-
strukturo. Do obratov ni bilo urejenih poti, zato so morali sami poskrbe-
ti za izgradnjo novih cest, saj so ležali na težko dostopnem območju, kar je
povzročalo visoke stroške prevoza oglja. Glede delovne sile za prevažanje
rude, premoga in železa niso mogli računati na okoliško kmečko prebival-
165
in Hans Godina so v njej navedli, da so na Colu na gori Napredalo, ki se
razteza proti dolini Vodic, pred letom dni našli železovo rudo, zato so že-
leli ustanoviti fužino ob reki Hubelj, kjer bi izdelovali železarske izdelke,
kot so žeblji, podkve in podobno. Grofa so zaprosili za najem zemljišča od
izvira Hublja do vključno kmetije, ki se imenuje Saberda, kot tudi doline
Vodic, kjer bi lahko izkoriščali les, pražili rudo ter celo zgradi plavž (Bačar
2007, 100).
Grof se je ob njihovi prošnji obotavljal, zato so enako pismo naslovili
neposredno na cesarja. Ta je kranjski deželni oblasti naložil, naj imenuje ko-
misijo, ki si bo ogledala kraja, kjer bi obratovala rudnik in fužine. Komisija
je ugotovila, da so bili izpolnjeni vsi pogoji, potrebni za zagon fužine – to
so nahajališče rude na gori Napredalo, prisotnost vodnih virov tako v doli-
ni Vodice (kjer je kasneje tudi deloval plavž) kot same reke Hubelj ter obil-
ni lesni viri v prostranem gozdu, ki bo omogočal pridobivanje oglja za fu-
žino (Bavčar 2007, 102). Na podlagi pozitivnega mnenja komisije je cesar
Ferdinand 12. novembra 1561 izdal koncesijo, v kateri »potrjuje dva plavža ob
potoku Hubelj ter v dolini Vodic in dovoljuje trgovanje z železom ter poljub-
no prevažanje železa« (Bačar 2007, 104). Določeni so bili tudi nekateri po-
goji. Hubeljsko železo so morali označevati s posebno oznako, da ga je bilo
mogoče ločiti od ostalega. Konkurenčnost so omejevali tako, da so za žele-
zo oziroma za njegov prevoz in prodajo morali komori plačevati enako viši-
no prispevkov, cestnin in mitnin, carin ter drugih pristojbin kot koroške in
zgornjekranjske fužine. V primeru, da bi hubeljske fužine gospodarsko ško-
dovale ostalim, bi morale nemudoma prenehati z obratovanjem brez povra-
čila stroškov. Tako so fužine ob Hublju po skoraj desetih letih načrtovanja
pričele delovati. Sprva so v fužinah pridobivali volk oziroma surovo žele-
zo, ki so ga nato predelali v kovno železo in jeklo. Kasneje so pričeli s prido-
bivanjem grodlja. V prvih letih so predelali okrog 12 ton železa, šest let kas-
neje, po zamenjavi peči, pa so lahko presegli 100 ton letno. Kot kraji izvoza
se omenjajo Benetke, Tržič, Gorica, Gradiška in Trst (Bačar 2013a, 267–68).
Že od same postavitve so se družbeniki fužin ob Hublju soočali z zah-
tevnimi razmerami in visokimi stroški obratovanja. O tem pričajo različ-
ni viri iz obdobja med letoma 1567 in 1572. Poleg mitnin, cestnin in drugih
dodatkov so fužinarji morali skrbeti za stavbe in celo za prometno infra-
strukturo. Do obratov ni bilo urejenih poti, zato so morali sami poskrbe-
ti za izgradnjo novih cest, saj so ležali na težko dostopnem območju, kar je
povzročalo visoke stroške prevoza oglja. Glede delovne sile za prevažanje
rude, premoga in železa niso mogli računati na okoliško kmečko prebival-
165
