Page 168 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 168
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
stvo, saj »se ljudstvo tukaj ob težkem obdelovanju vinogradov« tej dejav-
nosti ni moglo posvečati. Drugače je bilo z delom v proizvodnji, saj so bili
v obratih zaposleni kmetje, ki pa se niso spoznali na rudarski red in varen
načina dela. Leta 1567 je upravnik fužin poročal o orkanski burji, ki jim je
nekajkrat popolnoma uničila in porušila fužine, kar je posledično prinaša-
lo zastoje dela in dodatne stroške za ponovno postavitev stavb (Bačar 2007,
167–68, 170; Bačar 2013a, 268). A povsem očitno težave niso bile tolikšne, da
bi zavrle obrate, saj so svojo dejavnost širili. Že leta 1576 so družabniki zap-
rosili za 25-letno koncesijo za postavitev livarne, v kateri bi lahko surovo že-
lezo predelovali v litino, kar jim je tudi uspelo.
Kmalu zatem sta fužine prevzela podjetnika brata Hieronim in
Hanibal Gnecco. Kdaj in kako natanko je do tega prišlo, ni znano, a viri
razkrivajo, da je Hieronim najkasneje leta 1587 nadaljeval delo v fužinah ob
Hublju. Da je šlo za dokaj ambicioznega podjetnika, priča dejstvo, da je z
zaslužkom od obdelave grodlja ob Hublju in v drugih obratih, ki jih je po-
sedoval v Brekovicah na Gorenjskem, nameraval poravnati del kupnine za
fužine ob Kanomlji pri Idriji. Zaradi težav pri pridobivanju soglasij k izvo-
zu v Italijo in posledični zadolženosti mu je bil grodelj odvzet, dokler ne bi
povrnil dolgov. To je zanj pomenilo velik izpad dohodka, kar je privedlo do
propadanja njegovih fužin. Zaradi ustavitve dela in močnih vetrov so bile
do leta 1595 hubeljske fužine opuščene (Bačar 2007, 106, 111–14; 2013a, 268–
69; Blaznik 1938, 39).
Mirovanje fužinarske dejavnosti ob Hublju je trajalo vse do leta 1659,
ko je cesar Leopold ugodil prošnji grofa Antona Lanthierja ter mu izdal
dovoljenje za ponovno vzpostavitev zapuščenega rudnika železa ter fu-
žin (Bačar 2013a, 269). Kranjski polihistor Janez W. Valvasor omenja, da
je »posestnik gospostva Vipava dal postaviti fužino in topilnico železa
ter tu liti in kovati različne železne predmete, na primer železne retorte
za Idrijo za pridobivanje živega srebra iz rude in še več podobnih izdel-
kov«. Po Valvasorjevem pričevanju naj bi omenjena fužina zgorela v poža-
ru (Valvasor 2009, 2795).
O fužinah v obdobju 17. stoletja sicer obstaja še ena razlaga, ki pa za-
enkrat nima podlage v arhivskih virih. Po družinskem izročilu, ki ga je
zapisal Jurca (Edinost 7. 1. 1927) in je skozi čas dobilo nekaj različic, naj bi
območje fužin že od prve polovice omenjenega stoletja posedoval Krištof
Schlegel. Ta naj bi se v naše kraje priselil iz Šlezije ter od grofa Lanthierja
odkupil širše območje ob Hublju. Jurca domneva, da so bile Lanthierjeve
fužine, ki jih omenja Valvasor, pravzaprav »Schleglove Fužine ob Hublju«,
166
stvo, saj »se ljudstvo tukaj ob težkem obdelovanju vinogradov« tej dejav-
nosti ni moglo posvečati. Drugače je bilo z delom v proizvodnji, saj so bili
v obratih zaposleni kmetje, ki pa se niso spoznali na rudarski red in varen
načina dela. Leta 1567 je upravnik fužin poročal o orkanski burji, ki jim je
nekajkrat popolnoma uničila in porušila fužine, kar je posledično prinaša-
lo zastoje dela in dodatne stroške za ponovno postavitev stavb (Bačar 2007,
167–68, 170; Bačar 2013a, 268). A povsem očitno težave niso bile tolikšne, da
bi zavrle obrate, saj so svojo dejavnost širili. Že leta 1576 so družabniki zap-
rosili za 25-letno koncesijo za postavitev livarne, v kateri bi lahko surovo že-
lezo predelovali v litino, kar jim je tudi uspelo.
Kmalu zatem sta fužine prevzela podjetnika brata Hieronim in
Hanibal Gnecco. Kdaj in kako natanko je do tega prišlo, ni znano, a viri
razkrivajo, da je Hieronim najkasneje leta 1587 nadaljeval delo v fužinah ob
Hublju. Da je šlo za dokaj ambicioznega podjetnika, priča dejstvo, da je z
zaslužkom od obdelave grodlja ob Hublju in v drugih obratih, ki jih je po-
sedoval v Brekovicah na Gorenjskem, nameraval poravnati del kupnine za
fužine ob Kanomlji pri Idriji. Zaradi težav pri pridobivanju soglasij k izvo-
zu v Italijo in posledični zadolženosti mu je bil grodelj odvzet, dokler ne bi
povrnil dolgov. To je zanj pomenilo velik izpad dohodka, kar je privedlo do
propadanja njegovih fužin. Zaradi ustavitve dela in močnih vetrov so bile
do leta 1595 hubeljske fužine opuščene (Bačar 2007, 106, 111–14; 2013a, 268–
69; Blaznik 1938, 39).
Mirovanje fužinarske dejavnosti ob Hublju je trajalo vse do leta 1659,
ko je cesar Leopold ugodil prošnji grofa Antona Lanthierja ter mu izdal
dovoljenje za ponovno vzpostavitev zapuščenega rudnika železa ter fu-
žin (Bačar 2013a, 269). Kranjski polihistor Janez W. Valvasor omenja, da
je »posestnik gospostva Vipava dal postaviti fužino in topilnico železa
ter tu liti in kovati različne železne predmete, na primer železne retorte
za Idrijo za pridobivanje živega srebra iz rude in še več podobnih izdel-
kov«. Po Valvasorjevem pričevanju naj bi omenjena fužina zgorela v poža-
ru (Valvasor 2009, 2795).
O fužinah v obdobju 17. stoletja sicer obstaja še ena razlaga, ki pa za-
enkrat nima podlage v arhivskih virih. Po družinskem izročilu, ki ga je
zapisal Jurca (Edinost 7. 1. 1927) in je skozi čas dobilo nekaj različic, naj bi
območje fužin že od prve polovice omenjenega stoletja posedoval Krištof
Schlegel. Ta naj bi se v naše kraje priselil iz Šlezije ter od grofa Lanthierja
odkupil širše območje ob Hublju. Jurca domneva, da so bile Lanthierjeve
fužine, ki jih omenja Valvasor, pravzaprav »Schleglove Fužine ob Hublju«,
166
