Page 169 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 169
dolga zgodovina industrije v ajdovščini
ki naj bi se v obdobju slabega stoletja razvile že v pravo vas ter cvetočo »ve-
leindustrijo železnih in bakrenih izdelkov«.
Železarska dejavnost se je nadaljevala tudi v 18. stoletju, pri čemer je
dejansko prišlo do nekaterih sprememb. V drugi polovici stoletja se na ob-
močju Šturij še omenjajo »fužine«, in sicer dve za železo in ena za baker ter
nekaj delavskih bivališč (Rajšp in Trpin 1997, 102). Pisni viri pa zanesljivo
pričajo o tem, da je v začetku 19. stoletja delovala »proizvodnja« bakrenih
izdelkov družine Schlegel. Baker so trgovci in kovači pošiljali preko furma-
nov. Iz njega so izdelovali raznovrstne bakrene izdelke, izdelane po naroči-
lih kupcev. Med njimi se najpogosteje naštevajo raznovrstni kotli za različ-
ne namene, kot so kuhanje žganja in varjenje piva, pranje in barvanje, poleg
tega še orodje, posode za ogrevanje postelje ter različne vrste posod, ponev,
skled in vrčev za vodo. Izdelovali so tudi bakreno žico ter bakrene plošče,
s katerimi so oblagali trupe ladij. Njihove izdelke so med drugim italijan-
ski trgovci izvažali v kraje, kot so Neapelj, Sicilija in Lombardija (AS 731).
Fužinarsko dejavnost v prvih desetletjih 19. stoletja potrjuje tudi fran-
ciscejski kataster, ki v Šturjah navaja dve topilnici bakra z desetimi kurišči.
Zaposlovali sta devetnajst delavcev, njuna letna proizvodnja pa je znašala
enajst dunajskih centov bele bakrene pločevine. Surov baker – zgoraj nave-
deni arhivski viri omenjajo, da so predelovali tudi star baker – naj bi dobi-
vali iz Trsta in Dunaja. Tu sta delovali še valjarna bakra z dvema kuriščema
in valjem, kjer so delali še štirje delavci, ter kovačija, v kateri so iz železa, ki
so ga dobivali iz Štajerske, izdelovali železne posode in orodje. Imela naj bi
eno kladivo in dve ognjišči ter običajno zaposlenih pet delavcev, ki so letno
predelali 200 centov železa (Granda 1984, 64–65).
Dejavnost družine Schlegel je s časom doživela zaton. V fužinah se je
nato izmenjalo nekaj lastnikov, obrati pa so z delovanjem dokončno zaklju-
čili tik pred prvo svetovno vojno. Njihov zadnji lastnik je bila Ema Guyer, ki
je obrate delno podedovala po očetu in tovarnarju v bližnjih Palah Henriku
Rieterju. Nižje pod fužinami je Ema Guyer na skici v svojem zapisu, v ka-
terem zagovarja vodne pravice do reke Hubelj, izrisala še eno kovačijo (ba-
ttirame), ki je stala v bližini njene hiše (ASGO, GC, 676, 2303) in ki jo ome-
nja tudi Čibej (2005, 206).
2. Nussbaumovi raznovrstni obrati na Fužinah
Naslednji obrati, ki so delovali ob Hublju v 19. stoletju, so bili obrati Jožefa
Adalberta Nussbauma in kasneje njegovega sina Avgusta. Jožef je bil po
rodu iz Dunajskega Novega mesta. Poročen je bil s Katarino Schlegel, hčer-
167
ki naj bi se v obdobju slabega stoletja razvile že v pravo vas ter cvetočo »ve-
leindustrijo železnih in bakrenih izdelkov«.
Železarska dejavnost se je nadaljevala tudi v 18. stoletju, pri čemer je
dejansko prišlo do nekaterih sprememb. V drugi polovici stoletja se na ob-
močju Šturij še omenjajo »fužine«, in sicer dve za železo in ena za baker ter
nekaj delavskih bivališč (Rajšp in Trpin 1997, 102). Pisni viri pa zanesljivo
pričajo o tem, da je v začetku 19. stoletja delovala »proizvodnja« bakrenih
izdelkov družine Schlegel. Baker so trgovci in kovači pošiljali preko furma-
nov. Iz njega so izdelovali raznovrstne bakrene izdelke, izdelane po naroči-
lih kupcev. Med njimi se najpogosteje naštevajo raznovrstni kotli za različ-
ne namene, kot so kuhanje žganja in varjenje piva, pranje in barvanje, poleg
tega še orodje, posode za ogrevanje postelje ter različne vrste posod, ponev,
skled in vrčev za vodo. Izdelovali so tudi bakreno žico ter bakrene plošče,
s katerimi so oblagali trupe ladij. Njihove izdelke so med drugim italijan-
ski trgovci izvažali v kraje, kot so Neapelj, Sicilija in Lombardija (AS 731).
Fužinarsko dejavnost v prvih desetletjih 19. stoletja potrjuje tudi fran-
ciscejski kataster, ki v Šturjah navaja dve topilnici bakra z desetimi kurišči.
Zaposlovali sta devetnajst delavcev, njuna letna proizvodnja pa je znašala
enajst dunajskih centov bele bakrene pločevine. Surov baker – zgoraj nave-
deni arhivski viri omenjajo, da so predelovali tudi star baker – naj bi dobi-
vali iz Trsta in Dunaja. Tu sta delovali še valjarna bakra z dvema kuriščema
in valjem, kjer so delali še štirje delavci, ter kovačija, v kateri so iz železa, ki
so ga dobivali iz Štajerske, izdelovali železne posode in orodje. Imela naj bi
eno kladivo in dve ognjišči ter običajno zaposlenih pet delavcev, ki so letno
predelali 200 centov železa (Granda 1984, 64–65).
Dejavnost družine Schlegel je s časom doživela zaton. V fužinah se je
nato izmenjalo nekaj lastnikov, obrati pa so z delovanjem dokončno zaklju-
čili tik pred prvo svetovno vojno. Njihov zadnji lastnik je bila Ema Guyer, ki
je obrate delno podedovala po očetu in tovarnarju v bližnjih Palah Henriku
Rieterju. Nižje pod fužinami je Ema Guyer na skici v svojem zapisu, v ka-
terem zagovarja vodne pravice do reke Hubelj, izrisala še eno kovačijo (ba-
ttirame), ki je stala v bližini njene hiše (ASGO, GC, 676, 2303) in ki jo ome-
nja tudi Čibej (2005, 206).
2. Nussbaumovi raznovrstni obrati na Fužinah
Naslednji obrati, ki so delovali ob Hublju v 19. stoletju, so bili obrati Jožefa
Adalberta Nussbauma in kasneje njegovega sina Avgusta. Jožef je bil po
rodu iz Dunajskega Novega mesta. Poročen je bil s Katarino Schlegel, hčer-
167
