Page 172 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 172
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
ječmena. V spodnjem, deloma tudi podzemnem delu stavbe naj bi bile kle-
ti, v prizidku poleg pa prostori za maceracijo. V prostorih v osrednjem delu
zgradbe naj bi potekal proces varjenja piva, v skrajni zahodni polovici pa
so bili načrtovani prostori za njegovo hlajenje ter dodatne kleti. Omenjeni
načrt navaja, da gradnjo pivovarne snuje »Industrijska družba na območju
obratov v Palah« v kraju »Saberda« v občini Šturje, na njem pa sta podpisa-
na Nikola Lazovič kot nadzornik v družbi ter že omenjeni mehanik in iz-
umitelj Jožef Nussbaum (načrt hrani V. Bizjak). Lazovič in Nussbaum sta
sodelovala tudi leta 1856, o čemer nam priča osnutek pogodbe za izgradnjo
obrata oziroma »izdelavo aparata za kuhanje žganja, ki bo stal v stavbi na
levem bregu Hublja blizu mostu«, ki naj bi ga v celoti zasnoval in tudi iz-
vedel gradnjo Jožef Nussbaum (ARS 731, 4. 2. 1856). Istega leta je Lazovič
prejel desetletni privilegij za stroj za luščenje ječmena in riža (ALZ, 15. 12.
1856, 969). Leto kasneje je pravico do rabe omenjenega privilegija prenesel
na Industrijsko družbo, družba pa je smela to pravico koristiti do konca iz-
teka privilegija in izključno na lokaciji svojih obratov pri Ajdovščini (ALZ,
25. 2. 1858, 117).
Nov časopisni vir, ki nam je trenutno znan, je iz leta 1865. V njem se
omenja prodaja obratov pri Ajdovščini, in sicer mehaničnega mlina s turbi-
no, obrata za luščenje ječmena in riža, žganjarne in pivovarne (Tagespost,
6. 7. 1865). Točen čas začetka obratovanja mlina nam trenutno ni znan, kot
že omenjeno, je deloval vsaj že od leta 1856. Zgrajen je bil na desnem bre-
gu Hublja, kjer so poprej stali Svetinovi obrati. Dejansko je na tem mestu
na karti franciscejskega katastra iz leta 1873 dobro viden bistveno razširjen,
po površini vsaj podvojen kompleks stavb v primerjavi s Svetinovim časom
(AST, CF, M, 254c 9). Mlin se v poročilu Gospodarske zbornice za leto 1858
ne omenja posebej (CCIG 1858), se pa omenja v poročilu zbornice iz leta
1889. V njem je zapisano, da je v začetku tistega leta mlin prenehal z delo-
vanjem. Sicer je še leta 1888 v »mehaničnem mlinu« delalo 43 delavcev (ope-
rai), njegova proizvodnja istega leta pa je bila približno 30.000 kvintalov
moke, »kar predstavlja vrednost približno 300.000 goldinarjev, v primer-
javi s proizvodnjo okoli 900.000 goldinarjev, ki jo je dal 15 let nazaj«, kot je
zapisala gospodarska zbornica (CCIG 1888, 26–27). V poročilu je še zavede-
no, da je prenehanje delovanja mlina gospodarsko precej prizadelo prebi-
valstvo večjega dela doline.
Zadnji upravljavec še delujočega mlina je bil tržaški trgovec Henrik
Rieter. Ta se v zvezi z mlinom in mlinskimi izdelki omenja vsaj od leta 1873
(LZ, 17. 7. 1873, 1146). Leta 1884 je formalno dejavnost še razširil. Svojo druž-
170
ječmena. V spodnjem, deloma tudi podzemnem delu stavbe naj bi bile kle-
ti, v prizidku poleg pa prostori za maceracijo. V prostorih v osrednjem delu
zgradbe naj bi potekal proces varjenja piva, v skrajni zahodni polovici pa
so bili načrtovani prostori za njegovo hlajenje ter dodatne kleti. Omenjeni
načrt navaja, da gradnjo pivovarne snuje »Industrijska družba na območju
obratov v Palah« v kraju »Saberda« v občini Šturje, na njem pa sta podpisa-
na Nikola Lazovič kot nadzornik v družbi ter že omenjeni mehanik in iz-
umitelj Jožef Nussbaum (načrt hrani V. Bizjak). Lazovič in Nussbaum sta
sodelovala tudi leta 1856, o čemer nam priča osnutek pogodbe za izgradnjo
obrata oziroma »izdelavo aparata za kuhanje žganja, ki bo stal v stavbi na
levem bregu Hublja blizu mostu«, ki naj bi ga v celoti zasnoval in tudi iz-
vedel gradnjo Jožef Nussbaum (ARS 731, 4. 2. 1856). Istega leta je Lazovič
prejel desetletni privilegij za stroj za luščenje ječmena in riža (ALZ, 15. 12.
1856, 969). Leto kasneje je pravico do rabe omenjenega privilegija prenesel
na Industrijsko družbo, družba pa je smela to pravico koristiti do konca iz-
teka privilegija in izključno na lokaciji svojih obratov pri Ajdovščini (ALZ,
25. 2. 1858, 117).
Nov časopisni vir, ki nam je trenutno znan, je iz leta 1865. V njem se
omenja prodaja obratov pri Ajdovščini, in sicer mehaničnega mlina s turbi-
no, obrata za luščenje ječmena in riža, žganjarne in pivovarne (Tagespost,
6. 7. 1865). Točen čas začetka obratovanja mlina nam trenutno ni znan, kot
že omenjeno, je deloval vsaj že od leta 1856. Zgrajen je bil na desnem bre-
gu Hublja, kjer so poprej stali Svetinovi obrati. Dejansko je na tem mestu
na karti franciscejskega katastra iz leta 1873 dobro viden bistveno razširjen,
po površini vsaj podvojen kompleks stavb v primerjavi s Svetinovim časom
(AST, CF, M, 254c 9). Mlin se v poročilu Gospodarske zbornice za leto 1858
ne omenja posebej (CCIG 1858), se pa omenja v poročilu zbornice iz leta
1889. V njem je zapisano, da je v začetku tistega leta mlin prenehal z delo-
vanjem. Sicer je še leta 1888 v »mehaničnem mlinu« delalo 43 delavcev (ope-
rai), njegova proizvodnja istega leta pa je bila približno 30.000 kvintalov
moke, »kar predstavlja vrednost približno 300.000 goldinarjev, v primer-
javi s proizvodnjo okoli 900.000 goldinarjev, ki jo je dal 15 let nazaj«, kot je
zapisala gospodarska zbornica (CCIG 1888, 26–27). V poročilu je še zavede-
no, da je prenehanje delovanja mlina gospodarsko precej prizadelo prebi-
valstvo večjega dela doline.
Zadnji upravljavec še delujočega mlina je bil tržaški trgovec Henrik
Rieter. Ta se v zvezi z mlinom in mlinskimi izdelki omenja vsaj od leta 1873
(LZ, 17. 7. 1873, 1146). Leta 1884 je formalno dejavnost še razširil. Svojo druž-
170
