Page 175 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 175
dolga zgodovina industrije v ajdovščini
Papirnica je zaposlovala 24 ljudi, od tega enega mojstra, osem delavcev,
dva hlapca in trinajst dnevnih delavcev. V procesu izdelave papirja je sode-
lovala skupina 4 do 5 ljudi, od katerih so dva ali trije delavci ob kadi izde-
lovali papir, četrti, pogovorno imenovan trevellin, je pobiral papir, stisnjen
med klobučevino, ki je vpijala vodo iz novonastalega papirja, peti, cazza-
dor, pa je skrbel za maso, da je tistim, ki so delali ob kadeh, ni zmanjkalo.
Glede na število zaposlenih in delovni proces, ki predvideva delitev dela,
to papirnico Šorn (1954, 98) uvršča med manufakturne obrate. Normativ,
ki ga je Kumar postavil za delovno skupino, je predvideval izdelavo 12 riz-
mov oziroma 168 kg papirja na dan. Delovni čas je potekal od 2.30 zjutraj
do 19.00 zvečer, v vseh letnih časih, z enournim odmorom za kosilo in po-
čitek. Šorn domneva, da so nekatera dela, kot so čiščenje, sortiranje in re-
zanje cunj, v papirništvu opravljale tudi ženske (Iancis 2001, 116, 120; Šorn
1954, 98).
Mojstri so prihajali iz italijanskih krajev in zaradi svojih sposobnos-
ti ter tehničnega znanja imeli pomembno vlogo v proizvodnem procesu.
Vidno vlogo so imeli tudi zbiralci starih cunj iz Gorice, Krmina, Trsta in
Reke, ki so Kumarja zalagali s takrat najdragocenejšo in izredno iskano
osnovno surovino za papir. Kumar je pri oblasteh uspel doseči prepoved iz-
voza cunj in izrezkov kož izven meja grofije in si s tem zagotovil monopol
za odkup cunj (Iancis 2001, 118, 121).
Kako uspešna je bila Kumarjeva papirnica, pove podatek, da je po
dveh letih obratovanja mlina proizvedla med 84 in 98 tonami papirja. Do
leta 1775 je imela v svoji ponudbi že 39 vrst papirja štirih različnih kakovo-
sti. Med njimi velja še posebej omeniti (»holandski«) vijoličasti ovojni papir
za zavijanje sladkorja, za katerega je Kumar sam izdelal recepturo in si tako
pridobil pomembnega kupca, čistilnico sladkorja na Reki. Poleg tega je pre-
jel tudi številne pohvale za kvalitetno izdelavo papirja. Na višku obratova-
nja je to nedvomno bil največji obrat v papirniški panogi na današnjem slo-
venskem ozemlju, kvaliteta papirja pa je bila bistveno boljša kot pri drugih
proizvajalcih (Šorn 1954, 93, 95). Težnja h kakovosti je gotovo izvirala tudi iz
hude konkurence, ki so jo predstavljali beneški mlini na drugi strani meje.
Poleg Reke je Kumar oskrboval še trge na Goriškem, Kranjskem in v Trstu
ter si tako zagotovil prodajo papirja tudi tam, kjer so do tedaj uporabljali iz-
ključno beneški papir (Šorn 1954, 95, 100; 1984, 131–32).
Leta 1788 se je začel zaton papirnice ob Hublju. Temu so botrovali sta-
rost lastnika, vse težje prilagajanje potrebam trga ter konkurenčni obra-
ti. Močno zadolženi Kumar se je leta 1793 odločil svoj mlin prodati Karlu
173
Papirnica je zaposlovala 24 ljudi, od tega enega mojstra, osem delavcev,
dva hlapca in trinajst dnevnih delavcev. V procesu izdelave papirja je sode-
lovala skupina 4 do 5 ljudi, od katerih so dva ali trije delavci ob kadi izde-
lovali papir, četrti, pogovorno imenovan trevellin, je pobiral papir, stisnjen
med klobučevino, ki je vpijala vodo iz novonastalega papirja, peti, cazza-
dor, pa je skrbel za maso, da je tistim, ki so delali ob kadeh, ni zmanjkalo.
Glede na število zaposlenih in delovni proces, ki predvideva delitev dela,
to papirnico Šorn (1954, 98) uvršča med manufakturne obrate. Normativ,
ki ga je Kumar postavil za delovno skupino, je predvideval izdelavo 12 riz-
mov oziroma 168 kg papirja na dan. Delovni čas je potekal od 2.30 zjutraj
do 19.00 zvečer, v vseh letnih časih, z enournim odmorom za kosilo in po-
čitek. Šorn domneva, da so nekatera dela, kot so čiščenje, sortiranje in re-
zanje cunj, v papirništvu opravljale tudi ženske (Iancis 2001, 116, 120; Šorn
1954, 98).
Mojstri so prihajali iz italijanskih krajev in zaradi svojih sposobnos-
ti ter tehničnega znanja imeli pomembno vlogo v proizvodnem procesu.
Vidno vlogo so imeli tudi zbiralci starih cunj iz Gorice, Krmina, Trsta in
Reke, ki so Kumarja zalagali s takrat najdragocenejšo in izredno iskano
osnovno surovino za papir. Kumar je pri oblasteh uspel doseči prepoved iz-
voza cunj in izrezkov kož izven meja grofije in si s tem zagotovil monopol
za odkup cunj (Iancis 2001, 118, 121).
Kako uspešna je bila Kumarjeva papirnica, pove podatek, da je po
dveh letih obratovanja mlina proizvedla med 84 in 98 tonami papirja. Do
leta 1775 je imela v svoji ponudbi že 39 vrst papirja štirih različnih kakovo-
sti. Med njimi velja še posebej omeniti (»holandski«) vijoličasti ovojni papir
za zavijanje sladkorja, za katerega je Kumar sam izdelal recepturo in si tako
pridobil pomembnega kupca, čistilnico sladkorja na Reki. Poleg tega je pre-
jel tudi številne pohvale za kvalitetno izdelavo papirja. Na višku obratova-
nja je to nedvomno bil največji obrat v papirniški panogi na današnjem slo-
venskem ozemlju, kvaliteta papirja pa je bila bistveno boljša kot pri drugih
proizvajalcih (Šorn 1954, 93, 95). Težnja h kakovosti je gotovo izvirala tudi iz
hude konkurence, ki so jo predstavljali beneški mlini na drugi strani meje.
Poleg Reke je Kumar oskrboval še trge na Goriškem, Kranjskem in v Trstu
ter si tako zagotovil prodajo papirja tudi tam, kjer so do tedaj uporabljali iz-
ključno beneški papir (Šorn 1954, 95, 100; 1984, 131–32).
Leta 1788 se je začel zaton papirnice ob Hublju. Temu so botrovali sta-
rost lastnika, vse težje prilagajanje potrebam trga ter konkurenčni obra-
ti. Močno zadolženi Kumar se je leta 1793 odločil svoj mlin prodati Karlu
173