Page 176 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 176
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
Boromeju Fajencu iz Kočevja za ceno 22.000 goldinarjev. Fajenc, ki je pred
tem služboval v čistilnici sladkorja na Reki, je izboljšal proizvodnjo papirja
ter za kupca ponovno pridobil čistilnico sladkorja, ki se je po Kumarjevem
zatonu obrnila na Benetke (Šorn 1954, 96). Papirnica je leta 1818 prešla v
roke Alojza Kutiara. Dejansko ga v franciscejskem katastru leta 1822 naj-
demo navedenega kot lastnika ogromnega dvokrilnega stavbnega komple-
ksa, vidnega na katastrski karti v obliki črke »U«, opredeljenega kot »eno-
nadstropno stanovanje, papirni mlin in dvorišče« in čigar stavbna parcela
je merila blizu 3.300 m. Cenilni operat katastra to »tovarno papirja« še leta
1830 navaja kot delujočo in kot enega večjih zaposlovalcev v kraju. Kutiaro
je v Ajdovščini izdeloval tudi umetne kresilne gobe. Postopek njihovega iz-
delovanja je bil zelo podoben postopku izdelovanja papirja (AST, CF, SE,
9/4, BP in 10/1, Oec S/5; AST, CF, M 5b I; ASGO, TT, LST, 110, 143, 685;
Slokar 1962, 32).
5. Jochmannov mlin: od moke do elektrike
Mlinar Venzel, po rodu iz današnjega Javornika na Češkem, se je pred pri-
hodom v Vipavsko dolino poročil v Podgori pri Gorici z domačinko Marijo
Terpin in se nato leta 1867 z družino preselil v Šturje. Še istega leta je usta-
novil podjetje Walzmühle Wenzel Jochmann Haidenschaft. Njegov mlin je
deloval na mestu, kjer je že poprej stal mlin, katerega zadnji znani lastnik
je bil Jožef Majer. Mlin sta sprva tvorili dve zgradbi, ločeni z vmesnim vod-
nim kanalom, po katerem je teklo devet vodnih koles. Venzel je z izdelki
iz tega mlina nastopil tudi na svetovni razstavi na Dunaju in dosegel nekaj
medalj (Krečič v Kozmik Vodušek 2017, 144, 158).
Leta 1874 se je odločil za njegovo prenovo, po kateri je mlin postal tri-
nadstropna in tehnološko zelo dobro opremljena stavba. Spremenili so tok
vode skozi mlin, mlinska kolesa je zamenjala turbina, skoraj vse mlinske
kamne pa moderni mlinski valjčki, »kar je ena prvotnih tovrstnih poso-
dobitev v takratnem evropskem prostoru«. Predelovali so koruzo, ječmen,
ajdo in pšenico, ki so jo uvažali z Madžarske, končni izdelki pa so h kup-
cem potovali v smeri proti Kranjski in Reki ter proti Gorici. Med letoma
1895 in 1896 je ponovno moderniziral mlin, vgradil je še valjčne stroje in
naprave za mlinsko čiščenje žit (Krečič v Kozmik Vodušek 2017, 146, 150).
Leta 1902 je lastnik mlina postal Venzlov sin Andrej, ki se je takoj po
prevzemu ponovno lotil prenove mlina in nakupa novih strojev (Krečič v
Kozmik Vodušek 2017, 137–38). V začetku leta 1905 je z oglasom iskal »spret-
nega in vestnega delavca«, veščega »računstva«, ki bi hkrati opravljal »delo
174
Boromeju Fajencu iz Kočevja za ceno 22.000 goldinarjev. Fajenc, ki je pred
tem služboval v čistilnici sladkorja na Reki, je izboljšal proizvodnjo papirja
ter za kupca ponovno pridobil čistilnico sladkorja, ki se je po Kumarjevem
zatonu obrnila na Benetke (Šorn 1954, 96). Papirnica je leta 1818 prešla v
roke Alojza Kutiara. Dejansko ga v franciscejskem katastru leta 1822 naj-
demo navedenega kot lastnika ogromnega dvokrilnega stavbnega komple-
ksa, vidnega na katastrski karti v obliki črke »U«, opredeljenega kot »eno-
nadstropno stanovanje, papirni mlin in dvorišče« in čigar stavbna parcela
je merila blizu 3.300 m. Cenilni operat katastra to »tovarno papirja« še leta
1830 navaja kot delujočo in kot enega večjih zaposlovalcev v kraju. Kutiaro
je v Ajdovščini izdeloval tudi umetne kresilne gobe. Postopek njihovega iz-
delovanja je bil zelo podoben postopku izdelovanja papirja (AST, CF, SE,
9/4, BP in 10/1, Oec S/5; AST, CF, M 5b I; ASGO, TT, LST, 110, 143, 685;
Slokar 1962, 32).
5. Jochmannov mlin: od moke do elektrike
Mlinar Venzel, po rodu iz današnjega Javornika na Češkem, se je pred pri-
hodom v Vipavsko dolino poročil v Podgori pri Gorici z domačinko Marijo
Terpin in se nato leta 1867 z družino preselil v Šturje. Še istega leta je usta-
novil podjetje Walzmühle Wenzel Jochmann Haidenschaft. Njegov mlin je
deloval na mestu, kjer je že poprej stal mlin, katerega zadnji znani lastnik
je bil Jožef Majer. Mlin sta sprva tvorili dve zgradbi, ločeni z vmesnim vod-
nim kanalom, po katerem je teklo devet vodnih koles. Venzel je z izdelki
iz tega mlina nastopil tudi na svetovni razstavi na Dunaju in dosegel nekaj
medalj (Krečič v Kozmik Vodušek 2017, 144, 158).
Leta 1874 se je odločil za njegovo prenovo, po kateri je mlin postal tri-
nadstropna in tehnološko zelo dobro opremljena stavba. Spremenili so tok
vode skozi mlin, mlinska kolesa je zamenjala turbina, skoraj vse mlinske
kamne pa moderni mlinski valjčki, »kar je ena prvotnih tovrstnih poso-
dobitev v takratnem evropskem prostoru«. Predelovali so koruzo, ječmen,
ajdo in pšenico, ki so jo uvažali z Madžarske, končni izdelki pa so h kup-
cem potovali v smeri proti Kranjski in Reki ter proti Gorici. Med letoma
1895 in 1896 je ponovno moderniziral mlin, vgradil je še valjčne stroje in
naprave za mlinsko čiščenje žit (Krečič v Kozmik Vodušek 2017, 146, 150).
Leta 1902 je lastnik mlina postal Venzlov sin Andrej, ki se je takoj po
prevzemu ponovno lotil prenove mlina in nakupa novih strojev (Krečič v
Kozmik Vodušek 2017, 137–38). V začetku leta 1905 je z oglasom iskal »spret-
nega in vestnega delavca«, veščega »računstva«, ki bi hkrati opravljal »delo
174
