Page 27 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 27
migracije v slovenskem »zamejstvu« v italiji po drugi svetovni vojni
predvsem intelektualno krepili slovensko komponento prebivalstva. Živeli
so v stalni začasnosti, ki se je za tiste, ki so ostali, nadaljevala tudi po tem,
ko je območje prešlo pod Italijo. Ta jim dolgo ni priznavala pravice do dr-
žavljanstva, zaradi česar so bili mnogi prikrajšani za stalne službe oziroma
stalež v javnih ustanovah (Volk 1998, 88; Troha 1999, 242–44).
Prihod slovenskih političnih emigrantov na Tržaško je sovpadal z umi-
kom jugoslovanske vojske sredi leta 1945 in s prevzemom ozemlja s strani
ZVU. Območje so v večjem številu začeli zapuščati po mirovni konferenci
1947 in nato po priključitvi cone A STO Italiji. Z ukinitvijo STO je propa-
del tudi načrt, da bi emigracija s svojo politično dejavnostjo na Tržaškem
ustvarila postojanko alternativne politične opcije nasproti socialistične-
mu redu, nekakšen politični laboratorij za zamenjavo družbenopolitične-
ga reda v Sloveniji. Temu so namreč sprva napovedovali kratko življenje in
verjeli v skorajšnji povratek v domovino, odrešeno komunističnega siste-
ma. Za časa upravnega dvovladja, ko sta si v coni A Julijske krajine oblast in
vpliv delili ZVU in PNOO, je bila slovenska emigracija pomemben politič-
ni partner na strani antikomunističnega tabora in za boj proti organizaci-
jam, ki so se prepoznavale v OF. Bila je tudi vodilna skupina med Slovenci
na Primorskem, ki so, v nasprotju z večinsko, »OF-arsko« stranjo, zagovar-
jali sodelovanje z ZVU za zagotavljanje slovenskih narodnih pravic. Z od-
hodom večine emigrantov se je njena politična vloga le delno zmanjšala,
saj je pod njenim vplivom katoliška politična struja zasedla zelo viden po-
ložaj v antikomunističnem taboru slovenske zamejske skupnosti in vpliva-
la tudi na njen liberalni del, ki je nadaljeval predvojno tradicijo liberalno-
-katoliške Edinosti. Ta vpliv so izvajali preko politične, prosvetne, socialne
in verske organiziranosti. Ustvarili so slovensko katoliško kulturno giba-
nje s sistemom organizacij na najrazličnejših področjih, od publicistike in
dramskega udejstvovanja do kulturnih in študijskih pobud, kakršne so bili
tabori in diskusijski forum Draga. Sodelovali so pri ustanovitvi in vodenju
demokratičnih oziroma antikomunsitičnih političnih organizacij. S svoji-
mi integralističnimi in nepopustljivimi katoliškimi stališči so v zamejski
politični prostor vnašali medvojni politični spor iz osrednje Slovenije in s
tem razkol v protikomunističnem taboru. To se je pokazalo pred ukinitvijo
STO, ko se je del tabora odločil za zbližanje z Jugoslavijo, ki je lahko zamej-
skim Slovencem odtlej edina nudila oporo pri uveljavljanju narodnih pra-
vic (Volk 1998, 94–97).
Pomembno področje udejstvovanja politične emigracije je bilo šol-
stvo; ZVU ji je namreč zaupala reorganizacijo slovenskega zamejskega šol-
25
predvsem intelektualno krepili slovensko komponento prebivalstva. Živeli
so v stalni začasnosti, ki se je za tiste, ki so ostali, nadaljevala tudi po tem,
ko je območje prešlo pod Italijo. Ta jim dolgo ni priznavala pravice do dr-
žavljanstva, zaradi česar so bili mnogi prikrajšani za stalne službe oziroma
stalež v javnih ustanovah (Volk 1998, 88; Troha 1999, 242–44).
Prihod slovenskih političnih emigrantov na Tržaško je sovpadal z umi-
kom jugoslovanske vojske sredi leta 1945 in s prevzemom ozemlja s strani
ZVU. Območje so v večjem številu začeli zapuščati po mirovni konferenci
1947 in nato po priključitvi cone A STO Italiji. Z ukinitvijo STO je propa-
del tudi načrt, da bi emigracija s svojo politično dejavnostjo na Tržaškem
ustvarila postojanko alternativne politične opcije nasproti socialistične-
mu redu, nekakšen politični laboratorij za zamenjavo družbenopolitične-
ga reda v Sloveniji. Temu so namreč sprva napovedovali kratko življenje in
verjeli v skorajšnji povratek v domovino, odrešeno komunističnega siste-
ma. Za časa upravnega dvovladja, ko sta si v coni A Julijske krajine oblast in
vpliv delili ZVU in PNOO, je bila slovenska emigracija pomemben politič-
ni partner na strani antikomunističnega tabora in za boj proti organizaci-
jam, ki so se prepoznavale v OF. Bila je tudi vodilna skupina med Slovenci
na Primorskem, ki so, v nasprotju z večinsko, »OF-arsko« stranjo, zagovar-
jali sodelovanje z ZVU za zagotavljanje slovenskih narodnih pravic. Z od-
hodom večine emigrantov se je njena politična vloga le delno zmanjšala,
saj je pod njenim vplivom katoliška politična struja zasedla zelo viden po-
ložaj v antikomunističnem taboru slovenske zamejske skupnosti in vpliva-
la tudi na njen liberalni del, ki je nadaljeval predvojno tradicijo liberalno-
-katoliške Edinosti. Ta vpliv so izvajali preko politične, prosvetne, socialne
in verske organiziranosti. Ustvarili so slovensko katoliško kulturno giba-
nje s sistemom organizacij na najrazličnejših področjih, od publicistike in
dramskega udejstvovanja do kulturnih in študijskih pobud, kakršne so bili
tabori in diskusijski forum Draga. Sodelovali so pri ustanovitvi in vodenju
demokratičnih oziroma antikomunsitičnih političnih organizacij. S svoji-
mi integralističnimi in nepopustljivimi katoliškimi stališči so v zamejski
politični prostor vnašali medvojni politični spor iz osrednje Slovenije in s
tem razkol v protikomunističnem taboru. To se je pokazalo pred ukinitvijo
STO, ko se je del tabora odločil za zbližanje z Jugoslavijo, ki je lahko zamej-
skim Slovencem odtlej edina nudila oporo pri uveljavljanju narodnih pra-
vic (Volk 1998, 94–97).
Pomembno področje udejstvovanja politične emigracije je bilo šol-
stvo; ZVU ji je namreč zaupala reorganizacijo slovenskega zamejskega šol-
25
