Page 236 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 236
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
vil oglase v časopisih in ponujal nagrado za vsako informacijo, ki bi bila v
pomoč pri iskanju . Prizadetost je v njem vzbudila samo spraševanje o mo-
rali in vojni, o kvarnem vplivu vojne na moralo ljudi, o tem, kako se posa-
mezniki spreminjajo v odvisnosti od splošnih razmer. Njegova bolečina je
bila še večja, ker je osumljenega storilca dobro poznal. V naslednjih letih so
kraje postale tako pogoste, da se sploh ni več vznemirjal. Le nesrečen je bil,
a vesel, da so ohranili vsaj življenje.
Z izgubo konja se je Puntar tudi zavedal nove realnosti, zavedal se
je novih razmer, ki so terjale veliko preizkušenj. Mirnih dni je bilo poča-
si konec. V zadnjih dneh avgusta je že zapisal, da okupacija močno ovi-
ra življenje v vasi. Okupacijske oblasti so omejile svobodo gospodarjenja.
Začela se je obsežna ekonomsko-politična regulacija. Kmetom so prepo-
vedali prosto prodajo pridelkov, zlasti žita. Promet z živino je bil povsem
ustavljen. Okupatorske oblasti so uveljavile obvezen odkup. Določene od-
kupne cene so bile zelo nizke. Ob takih cenah je bil Puntar užaljen, celo po-
nižan. Njegovo delo, delo družinskih članov in zaposlenih ni bilo naenkrat
nič vredno. Če je le imel priložnost, je mimo oblasti prodajal neposredno
strankam za 2- do 3-krat višjo ceno. Racionirana preskrba, ki so jo uvedli
Italijani, po Puntarju ni bila primerna za slovenske razmere in določene ko-
ličine zanj nezadostne za normalno prehranjenost prebivalstva. Prav tako
je začelo primanjkovati vseh vrst blaga, kmečkih pridelkov, industrijskega
blaga in tudi potrebščin za kmetovanje.
Ko se je ob koncu leta 1941 ozrl na zadnjih 12 mesecev, je ugotovil, da z
nekoliko prizanesljivosti le ni bilo tako slabo. Zaradi rastočih cen so naraš-
čali dohodki. Krompir, pšenica, koruza in fižol so obilno obrodili. A to je
bila le ena plat. Zavedal se je spreminjajočega se okolja. Imel je veliko em-
patije za svoje sosede, ki so že občutili pomanjkanje. Solidarnost je v njego-
vem moralnem okviru sodila zelo visoko: če človek ima več, kot potrebuje,
lahko nekaj odstopi tudi tistim, ki so pomoči potrebni. Zato je delil hrano
vaščanom, ki je niso imeli oziroma pridelali dovolj. Natančno je zapisal, da
so priskrbeli hrano 50 družinam.
Leta 1942 so okupacijske oblasti na podeželju sprejele nove restrikcije.
Omejitev svobode gibanja je kmete močno prizadela. Uvedli so t. i. policij-
sko uro, od pol petih popoldne do pol osmih zjutraj. Začetek policijske ure
so nato premaknili na osmo uro zvečer. Puntar tega ni mogel tega razume-
ti, saj ima kmet vedno veliko opraviti tudi v večernih urah, zlasti v poletnih
mesecih, ko je bilo dela na kmetiji prek glave. Povsem iz sebe je bil zaradi
uvedbe poletnega časa. To je imel za napad na kmečko (slovensko!) kultur-
234
vil oglase v časopisih in ponujal nagrado za vsako informacijo, ki bi bila v
pomoč pri iskanju . Prizadetost je v njem vzbudila samo spraševanje o mo-
rali in vojni, o kvarnem vplivu vojne na moralo ljudi, o tem, kako se posa-
mezniki spreminjajo v odvisnosti od splošnih razmer. Njegova bolečina je
bila še večja, ker je osumljenega storilca dobro poznal. V naslednjih letih so
kraje postale tako pogoste, da se sploh ni več vznemirjal. Le nesrečen je bil,
a vesel, da so ohranili vsaj življenje.
Z izgubo konja se je Puntar tudi zavedal nove realnosti, zavedal se
je novih razmer, ki so terjale veliko preizkušenj. Mirnih dni je bilo poča-
si konec. V zadnjih dneh avgusta je že zapisal, da okupacija močno ovi-
ra življenje v vasi. Okupacijske oblasti so omejile svobodo gospodarjenja.
Začela se je obsežna ekonomsko-politična regulacija. Kmetom so prepo-
vedali prosto prodajo pridelkov, zlasti žita. Promet z živino je bil povsem
ustavljen. Okupatorske oblasti so uveljavile obvezen odkup. Določene od-
kupne cene so bile zelo nizke. Ob takih cenah je bil Puntar užaljen, celo po-
nižan. Njegovo delo, delo družinskih članov in zaposlenih ni bilo naenkrat
nič vredno. Če je le imel priložnost, je mimo oblasti prodajal neposredno
strankam za 2- do 3-krat višjo ceno. Racionirana preskrba, ki so jo uvedli
Italijani, po Puntarju ni bila primerna za slovenske razmere in določene ko-
ličine zanj nezadostne za normalno prehranjenost prebivalstva. Prav tako
je začelo primanjkovati vseh vrst blaga, kmečkih pridelkov, industrijskega
blaga in tudi potrebščin za kmetovanje.
Ko se je ob koncu leta 1941 ozrl na zadnjih 12 mesecev, je ugotovil, da z
nekoliko prizanesljivosti le ni bilo tako slabo. Zaradi rastočih cen so naraš-
čali dohodki. Krompir, pšenica, koruza in fižol so obilno obrodili. A to je
bila le ena plat. Zavedal se je spreminjajočega se okolja. Imel je veliko em-
patije za svoje sosede, ki so že občutili pomanjkanje. Solidarnost je v njego-
vem moralnem okviru sodila zelo visoko: če človek ima več, kot potrebuje,
lahko nekaj odstopi tudi tistim, ki so pomoči potrebni. Zato je delil hrano
vaščanom, ki je niso imeli oziroma pridelali dovolj. Natančno je zapisal, da
so priskrbeli hrano 50 družinam.
Leta 1942 so okupacijske oblasti na podeželju sprejele nove restrikcije.
Omejitev svobode gibanja je kmete močno prizadela. Uvedli so t. i. policij-
sko uro, od pol petih popoldne do pol osmih zjutraj. Začetek policijske ure
so nato premaknili na osmo uro zvečer. Puntar tega ni mogel tega razume-
ti, saj ima kmet vedno veliko opraviti tudi v večernih urah, zlasti v poletnih
mesecih, ko je bilo dela na kmetiji prek glave. Povsem iz sebe je bil zaradi
uvedbe poletnega časa. To je imel za napad na kmečko (slovensko!) kultur-
234
