Page 239 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 239
kmetovanje v vojni vihr i na podlagi dnevniških zapisov
čja. Tako ni presenetljivo, da večina kmetov v tem času sploh ni poravna-
vala dolgov. Temu so naredili konec julija 1944, ko so določili, da morajo
kmetje odplačevati dolgove pri pooblaščenih ustanovah, ki so vodile po-
seben računa za Privilegirano agrarno banko. Na nemškem okupacijskem
območju so pooblastili Landes-Hypotheken Anstalt v Celovcu in Gradcu
za sprejemanje vplačila dolžnikov. Pri tem je bilo zelo pomembno, da ti us-
tanovi nista mogli izdajati potrdil o odplačilu dolgov, saj je bila v dveh tre-
tjinah dolžnikov Privilegirana agrarna banka še vedno pravna upnica pri
vseh neprenesenih terjatvah.
Vsekakor je potrebno zastaviti vprašanje, kako so kmetje plačeva-
li dolgove. Privilegirana agrarna banka je imela neposreden stik samo z
dolžniki v italijanski okupacijski coni. Tu je izterjevala dolgove po običaj-
ni praksi prek davčne službe. Rezultati so znani za leti 1941 in 1942. V letu
1941 so kmetje vplačali desetino več, kot so bili dolžni. V naslednjem letu
je bil znesek bistveno nižji, okoli 60 %, kar pa so glede na obsežne vojaške
operacije na podeželju z razmahom odporniškega gibanja in državljanske
vojne še vedno imeli za uspeh. Take razmere so hromile plačevanje tudi v
naslednjih letih. Leta 1943 so kmete pozvali, naj odplačajo dolgove v celo-
ti in naj ne čakajo še štiri leta do izteka regularnega roka. Glede na visoke
cene kmetijskih pridelkov se je banki zdel tak poziv na mestu. Kmetje naj bi
imeli dovolj denarja, da to storijo. Za druga področja banka ni imela celovi-
tih ali pa sploh ne podatkov. Glede na relativno visoke zneske, ki so jih pla-
čali kmetje pod italijansko okupacijo, lahko sklepamo, da so tudi dolžni-
ki iz drugih območij izkoristili priložnost, ki jim jo je ponujala inflacija, in
do pri zmanjševanju dolžniškega bremena sledili zgledu kmetov iz osrednje
Slovenije (Lazarević 1994, 157–60).
Zaključek
V članku se nisem ukvarjal z makroperspektivo položaja kmetov med voj-
nama 20. stoletja. Omejil sem se na lokalne fenomene, na posamezne pri-
mere kmečkega obnašanja v času vojn, kot jih je moč konstruirati na pod-
lagi dnevniških zapiskov. Predstavljeni primeri kažejo, kako je med vojno
na veliki preizkušnji kmečki racionalizem in pragmatizem. Večina je sku-
šala živeti in gospodariti v običajnem življenjskem ritmu in načinu, če jim
je le bilo dovoljeno. Če odmislimo splošen kontekst vojne in fokus usmeri-
mo v posameznika, potem lahko zasledimo določeno logiko. Primer Ivana
Puntarja je zelo poučen. Čeprav netipičen primer, pa vendar lepo ilustri-
ra eno plat negotovih razmer v času druge svetovne vojne. V okviru danih
237
čja. Tako ni presenetljivo, da večina kmetov v tem času sploh ni poravna-
vala dolgov. Temu so naredili konec julija 1944, ko so določili, da morajo
kmetje odplačevati dolgove pri pooblaščenih ustanovah, ki so vodile po-
seben računa za Privilegirano agrarno banko. Na nemškem okupacijskem
območju so pooblastili Landes-Hypotheken Anstalt v Celovcu in Gradcu
za sprejemanje vplačila dolžnikov. Pri tem je bilo zelo pomembno, da ti us-
tanovi nista mogli izdajati potrdil o odplačilu dolgov, saj je bila v dveh tre-
tjinah dolžnikov Privilegirana agrarna banka še vedno pravna upnica pri
vseh neprenesenih terjatvah.
Vsekakor je potrebno zastaviti vprašanje, kako so kmetje plačeva-
li dolgove. Privilegirana agrarna banka je imela neposreden stik samo z
dolžniki v italijanski okupacijski coni. Tu je izterjevala dolgove po običaj-
ni praksi prek davčne službe. Rezultati so znani za leti 1941 in 1942. V letu
1941 so kmetje vplačali desetino več, kot so bili dolžni. V naslednjem letu
je bil znesek bistveno nižji, okoli 60 %, kar pa so glede na obsežne vojaške
operacije na podeželju z razmahom odporniškega gibanja in državljanske
vojne še vedno imeli za uspeh. Take razmere so hromile plačevanje tudi v
naslednjih letih. Leta 1943 so kmete pozvali, naj odplačajo dolgove v celo-
ti in naj ne čakajo še štiri leta do izteka regularnega roka. Glede na visoke
cene kmetijskih pridelkov se je banki zdel tak poziv na mestu. Kmetje naj bi
imeli dovolj denarja, da to storijo. Za druga področja banka ni imela celovi-
tih ali pa sploh ne podatkov. Glede na relativno visoke zneske, ki so jih pla-
čali kmetje pod italijansko okupacijo, lahko sklepamo, da so tudi dolžni-
ki iz drugih območij izkoristili priložnost, ki jim jo je ponujala inflacija, in
do pri zmanjševanju dolžniškega bremena sledili zgledu kmetov iz osrednje
Slovenije (Lazarević 1994, 157–60).
Zaključek
V članku se nisem ukvarjal z makroperspektivo položaja kmetov med voj-
nama 20. stoletja. Omejil sem se na lokalne fenomene, na posamezne pri-
mere kmečkega obnašanja v času vojn, kot jih je moč konstruirati na pod-
lagi dnevniških zapiskov. Predstavljeni primeri kažejo, kako je med vojno
na veliki preizkušnji kmečki racionalizem in pragmatizem. Večina je sku-
šala živeti in gospodariti v običajnem življenjskem ritmu in načinu, če jim
je le bilo dovoljeno. Če odmislimo splošen kontekst vojne in fokus usmeri-
mo v posameznika, potem lahko zasledimo določeno logiko. Primer Ivana
Puntarja je zelo poučen. Čeprav netipičen primer, pa vendar lepo ilustri-
ra eno plat negotovih razmer v času druge svetovne vojne. V okviru danih
237
