Page 237 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 237
kmetovanje v vojni vihr i na podlagi dnevniških zapisov
no identiteto. Ni mu bilo jasno, kaj je narobe s časom, ki so ga uporabljali
do tedaj. Za vsako pot iz vasi je moral pridobiti dovoljenje, nadzori prometa
in posameznikov so bile stalni. Vas je italijanska vojska nato ogradila z bo-
dečo žico. Vsak vstop ali izhod iz vasi je bil pod strogim nadzorom. Puntar
je imel velike težave z obdelovanjem polj ali s prevozom pridelkov s polj v
vas. Pa tegob še ni bilo konec. Italijanska vojaška posadka je začela ropati
po vasi. Kar so potrebovali ali so mislili, da bodo potrebovali, so prepros-
to vzeli kmetom.
Letina je bila v letu 1942 zopet dobra, presegla je celo leto 1941. Po ura-
dni poti in na črnem trgu so prodali vse, kar so pridelali oziroma kar so
imeli viška. Kmetija je bila preplavljena z denarjem. Varčevanje v vojnem
času ni imelo smisla. Zato je Puntar presežno likvidnost vlagal v nakup no-
vih strojev, umetnih gnojil in potrošniškega blaga. Začel je tudi z obnovo
gospodarskih poslopij, graditi je začel tudi novo klet. V tem letu so se že za-
čele redukcije elektrike, zato tudi ni mogel v celoti izkoristiti zmogljivosti
svoje žage.
Z zadovoljstvom je pisal, da jim v ekonomskem oziru ni hudega, toda
okolje je bilo nevarno, življenje je postalo komplicirano, zlasti z začetki in
razmahom odporniškega gibanja pod vodstvom komunistov. Začelo so se
načrtne represalije nad civilnim prebivalstvom. Okupacijske sile so ubile
mnogo nedolžnih ljudi, jemali in streljali so talce, prebivalstvo so pošilja-
li v koncentracijska taborišča, mnogo kmetij, a tudi vasi v celoti, so požga-
li. Polja so ostajala zapuščena, mnoga so bila za daljše obdobje uničena za
nadaljnjo obdelavo. Podeželje in vasi so postali bojišče. Z izbruhom drža-
vljanske vojne, ko so se v letu 1942 ob izdatni pomoči okupatorjev vojaško
organizirale tudi slovenske protikomunistične enote, so se obseg in oblike
nasilja zelo povečali. Življenje je izgubilo vsako vrednost, varnost življenja
in lastnine je izginila v vrtincu spopadov med Slovenci samimi in z okupa-
torskimi enotami. V takih razmerah je bilo praktično nemogoče gospoda-
riti po običajnih načelih. Kmetje so bili deležni zelo obsežnega nadzora in
nasilja. Delo na polju je bilo življenjsko nevarno. Puntar ni bil prav nič pre-
senečen, da je kmetijska produkcija močno upadala. Kmetje so v strahu za
svoje življenje opuščali obdelovanje polj, zlasti odmaknjenih zemljišč in tis-
tih v bližini gozdov. Pomanjkanje hrane je postalo vsesplošno. S siromaše-
njem uradne oskrbe prebivalstva se je pritisk na kmete še zvišal. Zaplembe
in ropi hrane ter živine so bili vsakodnevna praksa vseh bojujočih stra-
ni. Na tej točki je Puntar nehal pisati dnevnik. Bila je zgodnja pomlad 1943
(Puntar-Štancar 2009).
235
no identiteto. Ni mu bilo jasno, kaj je narobe s časom, ki so ga uporabljali
do tedaj. Za vsako pot iz vasi je moral pridobiti dovoljenje, nadzori prometa
in posameznikov so bile stalni. Vas je italijanska vojska nato ogradila z bo-
dečo žico. Vsak vstop ali izhod iz vasi je bil pod strogim nadzorom. Puntar
je imel velike težave z obdelovanjem polj ali s prevozom pridelkov s polj v
vas. Pa tegob še ni bilo konec. Italijanska vojaška posadka je začela ropati
po vasi. Kar so potrebovali ali so mislili, da bodo potrebovali, so prepros-
to vzeli kmetom.
Letina je bila v letu 1942 zopet dobra, presegla je celo leto 1941. Po ura-
dni poti in na črnem trgu so prodali vse, kar so pridelali oziroma kar so
imeli viška. Kmetija je bila preplavljena z denarjem. Varčevanje v vojnem
času ni imelo smisla. Zato je Puntar presežno likvidnost vlagal v nakup no-
vih strojev, umetnih gnojil in potrošniškega blaga. Začel je tudi z obnovo
gospodarskih poslopij, graditi je začel tudi novo klet. V tem letu so se že za-
čele redukcije elektrike, zato tudi ni mogel v celoti izkoristiti zmogljivosti
svoje žage.
Z zadovoljstvom je pisal, da jim v ekonomskem oziru ni hudega, toda
okolje je bilo nevarno, življenje je postalo komplicirano, zlasti z začetki in
razmahom odporniškega gibanja pod vodstvom komunistov. Začelo so se
načrtne represalije nad civilnim prebivalstvom. Okupacijske sile so ubile
mnogo nedolžnih ljudi, jemali in streljali so talce, prebivalstvo so pošilja-
li v koncentracijska taborišča, mnogo kmetij, a tudi vasi v celoti, so požga-
li. Polja so ostajala zapuščena, mnoga so bila za daljše obdobje uničena za
nadaljnjo obdelavo. Podeželje in vasi so postali bojišče. Z izbruhom drža-
vljanske vojne, ko so se v letu 1942 ob izdatni pomoči okupatorjev vojaško
organizirale tudi slovenske protikomunistične enote, so se obseg in oblike
nasilja zelo povečali. Življenje je izgubilo vsako vrednost, varnost življenja
in lastnine je izginila v vrtincu spopadov med Slovenci samimi in z okupa-
torskimi enotami. V takih razmerah je bilo praktično nemogoče gospoda-
riti po običajnih načelih. Kmetje so bili deležni zelo obsežnega nadzora in
nasilja. Delo na polju je bilo življenjsko nevarno. Puntar ni bil prav nič pre-
senečen, da je kmetijska produkcija močno upadala. Kmetje so v strahu za
svoje življenje opuščali obdelovanje polj, zlasti odmaknjenih zemljišč in tis-
tih v bližini gozdov. Pomanjkanje hrane je postalo vsesplošno. S siromaše-
njem uradne oskrbe prebivalstva se je pritisk na kmete še zvišal. Zaplembe
in ropi hrane ter živine so bili vsakodnevna praksa vseh bojujočih stra-
ni. Na tej točki je Puntar nehal pisati dnevnik. Bila je zgodnja pomlad 1943
(Puntar-Štancar 2009).
235
