Page 238 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 238
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
3. Dolžniško breme
Po tej predstavitvi kmečkega položaja s stališča pogledov enega kmeta na
osnovi njegovega dnevnika se velja ozreti tudi nekoliko širše. V razpravo
vsekakor velja vključiti še drugo, širšo perspektivo. Večkrat smo že ome-
nili, da so kmete hromili visoki dolgovi v času pred drugo svetovno vojno.
Slovenski kmetje pri tem niso bili nobena izjema. Ker je relativno breme za-
dolženosti v tridesetih letih zelo naraslo, je posredovala država. Razmere,
kjer so se kmečki dohodki zaradi velike gospodarske krize znižali za po-
lovico, dolgovi pa so ostali na nominalno enaki ravni, v pretežno agrar-
ni družbi dolgoročno niso bile vzdržne. Vodile so v ostro socialno in eko-
nomsko krizo podeželja. Posredovala je država. Jugoslovanska vlada je leta
1936 linearno znižala kmečke dolgove za polovico, upnikom pa nadoknadi-
la del odpisanih terjatev. Znižani dolg so morali kmetje odplačati v 12 let-
nih obrokih. Ko se je odplačevanje dolgov po znižanih shemi komaj dobro
začelo, se je že začela druga svetovna vojna na jugoslovanskih in s tem tudi
na slovenskih tleh. Ker je konverzijo kmečkih dolgov izvedla paradržavna
banka Privilegirana agrarna banka, so te terjatve postale del premoženja, ki
so ga pridobile okupatorske države z razkosanjem in okupacijo Jugoslavije
ter v njenem okviru tudi Slovenije.
Vojna ni pomenila, da so prenehale tudi dolžniške obveznosti; dolž-
niško-upniška razmerja so ostala. Kmetje so to hitro spoznali. Ob okupa-
ciji aprila 1941 je bilo v Sloveniji 37.530 kmetov dolžno odplačevati dolgove
Privilegirani agrarni banki. Približno dve tretjini dolžnikov iz Slovenije je
živelo na nemškem, četrtina na italijanskem in približno desetina na ma-
džarskem okupacijskem območju. Nemška in italijanska vlada sta se junija
1942 v Rimu dogovorili o delitvi jugoslovanskega premoženja. Sestavni del
dogovora so bile tudi kmečke terjatve Privilegirane agrarne banke. Vsaka
okupatorska država je dobila terjatve, ki so jih bili dolžni plačati prebival-
ci na njenem ozemlju. Za prenos terjatev na ustrezne nemške in madžarske
ustanove je morala za slovensko ozemlje poskrbeti ljubljanska podružnica
Privilegirane agrarne banke. Delo na prenosu terjatev in listin se je zače-
lo že septembra 1942, vendar je potekalo silno počasi. Za nemško področje
vemo, da so do aprila 1944 prenesli le tretjino terjatev, madžarskega okupa-
cijskega območja pa se v Ljubljani sploh še niso lotili. Vse do julija 1944 je
Privilegirana agrarna banka zahtevala, da dolžniki iz nemškega okupacij-
skega območja poravnajo obveznosti v gotovini v centrali banke v Ljubljani
ali pa prek klirinškega nakazila. S temi zahtevami je banka spravila v ne-
mogoč položaj kmete iz nemškega in madžarskega okupacijskega obmo-
236
3. Dolžniško breme
Po tej predstavitvi kmečkega položaja s stališča pogledov enega kmeta na
osnovi njegovega dnevnika se velja ozreti tudi nekoliko širše. V razpravo
vsekakor velja vključiti še drugo, širšo perspektivo. Večkrat smo že ome-
nili, da so kmete hromili visoki dolgovi v času pred drugo svetovno vojno.
Slovenski kmetje pri tem niso bili nobena izjema. Ker je relativno breme za-
dolženosti v tridesetih letih zelo naraslo, je posredovala država. Razmere,
kjer so se kmečki dohodki zaradi velike gospodarske krize znižali za po-
lovico, dolgovi pa so ostali na nominalno enaki ravni, v pretežno agrar-
ni družbi dolgoročno niso bile vzdržne. Vodile so v ostro socialno in eko-
nomsko krizo podeželja. Posredovala je država. Jugoslovanska vlada je leta
1936 linearno znižala kmečke dolgove za polovico, upnikom pa nadoknadi-
la del odpisanih terjatev. Znižani dolg so morali kmetje odplačati v 12 let-
nih obrokih. Ko se je odplačevanje dolgov po znižanih shemi komaj dobro
začelo, se je že začela druga svetovna vojna na jugoslovanskih in s tem tudi
na slovenskih tleh. Ker je konverzijo kmečkih dolgov izvedla paradržavna
banka Privilegirana agrarna banka, so te terjatve postale del premoženja, ki
so ga pridobile okupatorske države z razkosanjem in okupacijo Jugoslavije
ter v njenem okviru tudi Slovenije.
Vojna ni pomenila, da so prenehale tudi dolžniške obveznosti; dolž-
niško-upniška razmerja so ostala. Kmetje so to hitro spoznali. Ob okupa-
ciji aprila 1941 je bilo v Sloveniji 37.530 kmetov dolžno odplačevati dolgove
Privilegirani agrarni banki. Približno dve tretjini dolžnikov iz Slovenije je
živelo na nemškem, četrtina na italijanskem in približno desetina na ma-
džarskem okupacijskem območju. Nemška in italijanska vlada sta se junija
1942 v Rimu dogovorili o delitvi jugoslovanskega premoženja. Sestavni del
dogovora so bile tudi kmečke terjatve Privilegirane agrarne banke. Vsaka
okupatorska država je dobila terjatve, ki so jih bili dolžni plačati prebival-
ci na njenem ozemlju. Za prenos terjatev na ustrezne nemške in madžarske
ustanove je morala za slovensko ozemlje poskrbeti ljubljanska podružnica
Privilegirane agrarne banke. Delo na prenosu terjatev in listin se je zače-
lo že septembra 1942, vendar je potekalo silno počasi. Za nemško področje
vemo, da so do aprila 1944 prenesli le tretjino terjatev, madžarskega okupa-
cijskega območja pa se v Ljubljani sploh še niso lotili. Vse do julija 1944 je
Privilegirana agrarna banka zahtevala, da dolžniki iz nemškega okupacij-
skega območja poravnajo obveznosti v gotovini v centrali banke v Ljubljani
ali pa prek klirinškega nakazila. S temi zahtevami je banka spravila v ne-
mogoč položaj kmete iz nemškega in madžarskega okupacijskega obmo-
236
