Page 243 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 243
ili smo brez orožja, le lopato in kramp«:
posebni bataljoni na Sardiniji do kapitulacije
Italije
Petra Kavrečič
UP FHŠ, Oddelek za zgodovino in Inštitut za medkulturne študije
petra.kavrecic@fhs.upr.si
Uvod
Besedna zveza posebni bataljoni že sama po sebi jasno opredeljuje svoj po-
men. V prvi vrsti so to vojaške enote – bataljoni, njihovo specifično funkcijo
pa označuje pridevnik »posebni«. Pripadniki posebnih bataljonov so bili voja-
ki, ki niso nosili orožja in so bili pod stalnim nadzorom oboroženega sprem-
stva italijanskih oficirjev in vojakov (Vilhar in Klun 1973a, 25). Pripadnikom
posebnih bataljonov se torej ni zaupalo. Sam namen ustanovitve je bila od-
stranitev nezaupljivih »tujerodcev« (allogeni), ki so na služenje vojaškega roka
prihajali iz Julijske krajine. Vojake s tega območja so iz italijanske vojske pre-
mestili zaradi težnje po večjem nadzoru (Vilhar in Klun 1973a, 98; Perini
2003, 1–3). Ta vojaška formacija je dejansko predstavljala obliko internacije.
Pogosto se je zanje uporabljalo tudi dodatno pojasnilo – »delavski« (lavorato-
ri). Ustanavljanje posebnih bataljonov je bil torej eden izmed raznarodoval-
nih ukrepov fašistične oblasti. Prebivalstvo območja, ki ga je ta ukrep priza-
del, ga je doživljalo kot zlo in krivico. Prebivalci s Primorske in iz Istre, ki sta
po koncu prve svetovne vojne pripadli Italiji (Rapalska pogodba 1920) oziro-
ma provinci Julijska krajina, so bili kot italijanski državljani vpoklicani na
služenje vojaškega roka. Slednje je trajalo 18 mesecev (izjemoma tudi manj).
Do leta 1931 so bili slovenski in hrvaški moški iz te province v večini vključeni
v redno vojsko. Po tem obdobju je nastopila faza oziroma tri faze vpoklicev:
1940–1941, 1942 in 1943 (Kosmač 2013, 58; Perini 2003). Vsaka faza je bila pove-
zana s političnimi in z vojaškimi procesi, ki so se tedaj odvijali. V prispevku
doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-13-8(1).241-255 241
posebni bataljoni na Sardiniji do kapitulacije
Italije
Petra Kavrečič
UP FHŠ, Oddelek za zgodovino in Inštitut za medkulturne študije
petra.kavrecic@fhs.upr.si
Uvod
Besedna zveza posebni bataljoni že sama po sebi jasno opredeljuje svoj po-
men. V prvi vrsti so to vojaške enote – bataljoni, njihovo specifično funkcijo
pa označuje pridevnik »posebni«. Pripadniki posebnih bataljonov so bili voja-
ki, ki niso nosili orožja in so bili pod stalnim nadzorom oboroženega sprem-
stva italijanskih oficirjev in vojakov (Vilhar in Klun 1973a, 25). Pripadnikom
posebnih bataljonov se torej ni zaupalo. Sam namen ustanovitve je bila od-
stranitev nezaupljivih »tujerodcev« (allogeni), ki so na služenje vojaškega roka
prihajali iz Julijske krajine. Vojake s tega območja so iz italijanske vojske pre-
mestili zaradi težnje po večjem nadzoru (Vilhar in Klun 1973a, 98; Perini
2003, 1–3). Ta vojaška formacija je dejansko predstavljala obliko internacije.
Pogosto se je zanje uporabljalo tudi dodatno pojasnilo – »delavski« (lavorato-
ri). Ustanavljanje posebnih bataljonov je bil torej eden izmed raznarodoval-
nih ukrepov fašistične oblasti. Prebivalstvo območja, ki ga je ta ukrep priza-
del, ga je doživljalo kot zlo in krivico. Prebivalci s Primorske in iz Istre, ki sta
po koncu prve svetovne vojne pripadli Italiji (Rapalska pogodba 1920) oziro-
ma provinci Julijska krajina, so bili kot italijanski državljani vpoklicani na
služenje vojaškega roka. Slednje je trajalo 18 mesecev (izjemoma tudi manj).
Do leta 1931 so bili slovenski in hrvaški moški iz te province v večini vključeni
v redno vojsko. Po tem obdobju je nastopila faza oziroma tri faze vpoklicev:
1940–1941, 1942 in 1943 (Kosmač 2013, 58; Perini 2003). Vsaka faza je bila pove-
zana s političnimi in z vojaškimi procesi, ki so se tedaj odvijali. V prispevku
doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-13-8(1).241-255 241
