Page 244 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 244
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
se bom osredotočila na pripadnike posebnih bataljonov, ki so bili nastanje-
ni na Sardiniji – t. i. »Sardince«.
Obravnavano bo obdobje do kapitulacije Italije. Poudarek bo na me-
todi ustnozgodovinskega intervjuja (zbiranje pričevanj) in analizi t. i. ego-
dokumentov (spomini, zasebni dnevniki, pisma), ki so bili napisani po voj-
ni in se hranijo v Pokrajinskem arhivu Koper.1 Pri tem me najbolj zanimajo
izkušnje nekdanjih pripadnikov bataljonov, sam način vpoklica, težave, s
katerimi so se soočali na Sardiniji (lakota, slabe higienske razmere, bolez-
ni, kazni), ter stiki z domačini in domačimi. Prispevek ustne zgodovine pri
samem razvoju zgodovinopisja je namreč v tem, da »ponuja prenos pog-
ledov, izkušenj in perspektiv skupin ljudi, ki so bili v zgodovini označeni
kot 'spregledani', opredeljeni kot 'mali človek', 'navadni ljudje'« (Širok 2010,
13). Ta pristop bo zato tudi primarna raziskovalna metoda. Tako je tu spo-
min, kljub njegovi »nestanovitnosti, selektivnosti in podvrženosti pozabi«
(Rožac Darovec 2006, 449), v jedru mojega zanimanja. Kako so se nekda-
nji »Sardinci« po več kot šestdesetih letih spominjali svoje izkušnje, kako
so jo ob pogovoru podoživljali, je raziskovalna tema prispevka. Nekateri
so po vojni svoje spomine tudi zabeležili v obliki poročila ali pisma, ki sta
prav tako predmet obravnave. Poleg omenjenih virov bo uporabljena rele-
vantna znanstvena in strokovna literatura. Analizi medvojnega političnega
dogajanja in povojne glorifikacije odporniškega gibanja, čeprav je v virih,
ki so bili objavljeni prva desetletja po vojni, močno prisotna, se v članku ne
bom posvečala.
1. Ustanovitev posebnih vojaških enot in obdobja mobilizacije
Pod vplivom političnih in vojaških razmer v Italiji, zlasti v tako
imenovani »Julijski krajini« so se lokavi fašisti odločili za ustanav-
ljanje zloglasnih »bataljonov speciali«, ker je to izgledalo bolj ne-
dolžno kakor odkrita internacija ali zapor. Na ta način so črpali
ceneno delovno silo za nezdrava in malarična področja. Njihov na-
men je izviral v glavnem iz tega, da ne bi pokazali širši italijanski in
mednarodni javnosti, da so prebivalci te pokrajine, ki so jo progla-
šali za »italianissimo« po 25 letih okupacije vedno bolj nasprotujejo
fašizmu in italijanskim oblastem na sploh (Stegu 1965, 1).
1 SI PAK, 349, Zbirka dokumentov prekomorskih brigad, 40/2. Pogovori z nekdanjimi
pripadniki posebnih bataljonov oziroma njihovimi sorodniki so v veliki večini
potekali leta 2004. Citat v naslovu je iz Smrekar, 1965.
242
se bom osredotočila na pripadnike posebnih bataljonov, ki so bili nastanje-
ni na Sardiniji – t. i. »Sardince«.
Obravnavano bo obdobje do kapitulacije Italije. Poudarek bo na me-
todi ustnozgodovinskega intervjuja (zbiranje pričevanj) in analizi t. i. ego-
dokumentov (spomini, zasebni dnevniki, pisma), ki so bili napisani po voj-
ni in se hranijo v Pokrajinskem arhivu Koper.1 Pri tem me najbolj zanimajo
izkušnje nekdanjih pripadnikov bataljonov, sam način vpoklica, težave, s
katerimi so se soočali na Sardiniji (lakota, slabe higienske razmere, bolez-
ni, kazni), ter stiki z domačini in domačimi. Prispevek ustne zgodovine pri
samem razvoju zgodovinopisja je namreč v tem, da »ponuja prenos pog-
ledov, izkušenj in perspektiv skupin ljudi, ki so bili v zgodovini označeni
kot 'spregledani', opredeljeni kot 'mali človek', 'navadni ljudje'« (Širok 2010,
13). Ta pristop bo zato tudi primarna raziskovalna metoda. Tako je tu spo-
min, kljub njegovi »nestanovitnosti, selektivnosti in podvrženosti pozabi«
(Rožac Darovec 2006, 449), v jedru mojega zanimanja. Kako so se nekda-
nji »Sardinci« po več kot šestdesetih letih spominjali svoje izkušnje, kako
so jo ob pogovoru podoživljali, je raziskovalna tema prispevka. Nekateri
so po vojni svoje spomine tudi zabeležili v obliki poročila ali pisma, ki sta
prav tako predmet obravnave. Poleg omenjenih virov bo uporabljena rele-
vantna znanstvena in strokovna literatura. Analizi medvojnega političnega
dogajanja in povojne glorifikacije odporniškega gibanja, čeprav je v virih,
ki so bili objavljeni prva desetletja po vojni, močno prisotna, se v članku ne
bom posvečala.
1. Ustanovitev posebnih vojaških enot in obdobja mobilizacije
Pod vplivom političnih in vojaških razmer v Italiji, zlasti v tako
imenovani »Julijski krajini« so se lokavi fašisti odločili za ustanav-
ljanje zloglasnih »bataljonov speciali«, ker je to izgledalo bolj ne-
dolžno kakor odkrita internacija ali zapor. Na ta način so črpali
ceneno delovno silo za nezdrava in malarična področja. Njihov na-
men je izviral v glavnem iz tega, da ne bi pokazali širši italijanski in
mednarodni javnosti, da so prebivalci te pokrajine, ki so jo progla-
šali za »italianissimo« po 25 letih okupacije vedno bolj nasprotujejo
fašizmu in italijanskim oblastem na sploh (Stegu 1965, 1).
1 SI PAK, 349, Zbirka dokumentov prekomorskih brigad, 40/2. Pogovori z nekdanjimi
pripadniki posebnih bataljonov oziroma njihovimi sorodniki so v veliki večini
potekali leta 2004. Citat v naslovu je iz Smrekar, 1965.
242
