Page 245 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 245
»bili smo brez orožja, le lopato in kr amp«: posebni bataljoni na sardiniji
Spomine je nekdanji pripadnik posebnih bataljonov na Sardiniji, Alojz
Stegu, napisal leta 1965. V besedilu je posebne bataljone opisal predvsem
kot ukrep italijanske fašistične oblasti, ki je bil izveden zaradi neuspešne
realizacije načrta poitaljančevanja oziroma asimilacije neitalijanskega pre-
bivalstva Julijske krajine.
16. avgusta 1940 je podtajnik ministrstva za notranje zadeve Buffarini
izdal poseben odlok, s katerim je ukazal, da »je treba oddaljiti od meje vse
vojake slovanskega pokolenja« (Perini 2003, 5). Da bi bila meja bolj var-
na, so zgradili nove modernejše utrdbe in odstranili vse sumljive in nevar-
ne osebe« (Perini 2003). Posebne bataljone so sestavljali politično nezanes-
ljivi vojaki, mladi obvezniki in politični pregnanci, ki so bili premeščeni iz
zaporov (Perini 2004). Okrožnica vrhovnega poveljstva italijanske kraljeve
vojske, ki je bila izdana 6. julija 1942, je določala, »da se morajo iz vojakov
slovanskega porekla oblikovati posebni bataljoni, ki jih bodo zaposlili kot
delavce ali kot nekvalificirano delovno silo in bodo brez osebnega orožja in
brez oborožitve vojaškega oddelka«. V tistem obdobju se je posledično po-
večalo število pripadnikov teh enot (Troha 2006, 353–54).
Ustanovitev se je pričela leta 1940 z italijansko vojno napovedjo
Franciji, ko so vojaške obveznike iz tega območja razorožili in jih v glav-
nem poslali v južne dele države. Z letom 1941 oziroma tik pred napadom
na Jugoslavijo je potekala t. i. druga faza oblikovanja posebnih bataljonov,
v izogib pridruževanju prebivalstva odporniškemu, antifašističnemu giba-
nju. Zadnje obdobje vpoklica je potekalo proti koncu leta 1942 in na za-
četku 1943., ko so vpoklicali predvsem mlajše generacije z namenom oh-
romitve partizanskega gibanja. Oblikovale so se t. i. posebne delovne čete
»Compagnia Speciale Lavoratori«, kjer so nabornike v resnici internirali v
taborišča zaprtega ali odprtega tipa. Posebni bataljoni so kot vojaške enote
brez orožja opravljali nevojaške službe, težka fizična dela (vojaške ali civil-
ne narave) na nezdravih in malaričnih območjih južne Italije in Sardinije.
Prva faza vpoklica oziroma prekomande se je torej začela po vstopu
Italije v vojno. Slovence in Hrvate, ki so služili v redni vojski, so pričeli pre-
meščati v posebne bataljone. V glavnem so bili označeni kot politično ne-
zanesljivi, poleg orožja so jim bile odvzete tudi vojaške oznake. Te voja-
ke so v glavnem preselili na Sicilijo in Sardinijo. Po končanih operacijah
v Franciji so bili bataljoni razpuščeni ter ponovno obnovljeni pred napa-
dom na Jugoslavijo leta 1941. Februarja so preventivno premestili vse žive-
če v tej pokrajini z vzhodne fronte na druge fronte ali v posebne bataljone,
aprila pa mobilizirali še 5.000 oseb in jih poslali neposredno v posebne ba-
243
Spomine je nekdanji pripadnik posebnih bataljonov na Sardiniji, Alojz
Stegu, napisal leta 1965. V besedilu je posebne bataljone opisal predvsem
kot ukrep italijanske fašistične oblasti, ki je bil izveden zaradi neuspešne
realizacije načrta poitaljančevanja oziroma asimilacije neitalijanskega pre-
bivalstva Julijske krajine.
16. avgusta 1940 je podtajnik ministrstva za notranje zadeve Buffarini
izdal poseben odlok, s katerim je ukazal, da »je treba oddaljiti od meje vse
vojake slovanskega pokolenja« (Perini 2003, 5). Da bi bila meja bolj var-
na, so zgradili nove modernejše utrdbe in odstranili vse sumljive in nevar-
ne osebe« (Perini 2003). Posebne bataljone so sestavljali politično nezanes-
ljivi vojaki, mladi obvezniki in politični pregnanci, ki so bili premeščeni iz
zaporov (Perini 2004). Okrožnica vrhovnega poveljstva italijanske kraljeve
vojske, ki je bila izdana 6. julija 1942, je določala, »da se morajo iz vojakov
slovanskega porekla oblikovati posebni bataljoni, ki jih bodo zaposlili kot
delavce ali kot nekvalificirano delovno silo in bodo brez osebnega orožja in
brez oborožitve vojaškega oddelka«. V tistem obdobju se je posledično po-
večalo število pripadnikov teh enot (Troha 2006, 353–54).
Ustanovitev se je pričela leta 1940 z italijansko vojno napovedjo
Franciji, ko so vojaške obveznike iz tega območja razorožili in jih v glav-
nem poslali v južne dele države. Z letom 1941 oziroma tik pred napadom
na Jugoslavijo je potekala t. i. druga faza oblikovanja posebnih bataljonov,
v izogib pridruževanju prebivalstva odporniškemu, antifašističnemu giba-
nju. Zadnje obdobje vpoklica je potekalo proti koncu leta 1942 in na za-
četku 1943., ko so vpoklicali predvsem mlajše generacije z namenom oh-
romitve partizanskega gibanja. Oblikovale so se t. i. posebne delovne čete
»Compagnia Speciale Lavoratori«, kjer so nabornike v resnici internirali v
taborišča zaprtega ali odprtega tipa. Posebni bataljoni so kot vojaške enote
brez orožja opravljali nevojaške službe, težka fizična dela (vojaške ali civil-
ne narave) na nezdravih in malaričnih območjih južne Italije in Sardinije.
Prva faza vpoklica oziroma prekomande se je torej začela po vstopu
Italije v vojno. Slovence in Hrvate, ki so služili v redni vojski, so pričeli pre-
meščati v posebne bataljone. V glavnem so bili označeni kot politično ne-
zanesljivi, poleg orožja so jim bile odvzete tudi vojaške oznake. Te voja-
ke so v glavnem preselili na Sicilijo in Sardinijo. Po končanih operacijah
v Franciji so bili bataljoni razpuščeni ter ponovno obnovljeni pred napa-
dom na Jugoslavijo leta 1941. Februarja so preventivno premestili vse žive-
če v tej pokrajini z vzhodne fronte na druge fronte ali v posebne bataljone,
aprila pa mobilizirali še 5.000 oseb in jih poslali neposredno v posebne ba-
243
