Page 246 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 246
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
taljone (Perini 2004, 11–12). Tedaj so odstranili tujerodne vojake na vzhod-
ni meji in jih ponovno premestili na Sicilijo in Sardinijo (Troha 2006, 353).
Tik pred napadom na kraljevino so več mobiliziranih letnikov, ki so jih ses-
tavljali Primorci in Istrani, enostavno vključili v posebne bataljone. Poleg
tega so prve dni aprila leta 1941 po Primorski in Istri mobilizirali vse letnike
od 1896 do 1914. Mobilizirane so zbrali na sedežih vojaških okrajev (Videm,
Gorica, Trst, Pulj, Reka, Zadar) in jim na rokave prilepili trak z oznako SP
(sospetto politico), tj. »politično sumljiv«. Nekaj mesecev po končanih ope-
racijah na Balkanu so za krajši čas (do začetka leta 1942) bataljone ponovno
razpustili. Že konec leta 1941 pa je bil določen vpoklic tudi tistih vojakov,
ki so že opravili vojaško obveznost (od letnika 1910 dalje; Perini 2003, 1–3).
Naslednja intenzivnejša faza vpoklicev je nastopila leta 1942. Osrednji
namen je bila zajezitev odporniškega gibanja. Polnili so se italijanski zapori
ter članstvo v posebnih bataljonih. Mobilizirali so letnike med 1901 in 1926.
Pogosto so bili kazensko internirani tudi sorodniki upornikov. Zaplenjeni
sta bili njihova imovina in živina (Perini 2003, 7). V času služenja vojaškega
roka so pripadniki posebnih bataljonov v določenih primerih (smrt v dru-
žini, huda bolezen) imeli pravico do dopusta. Z namenom preprečitve mo-
rebitnega dezerterstva, odhoda v partizane ali širitve propagande osvobo-
dilne fronte jim je bila od leta 1942 ta pravica odvzeta.
Zadnji večji val mobilizacij je potekal leta 1943. Decembra 1942 so od-
redili prisilno mobilizacijo po domovih vseh mož slovanskega rodu letni-
kov 1907, 1908 in 1909. V zimi leta 1942/43 so v slovenskem Primorju in v
nekaterih krajih Istre pobrali letnike 1923, 1924, 1925, 1926 in moške sta-
rejših letnikov, ki so že opravili služenje vojaškega roka. Najhujše obdob-
je racij po celi Primorski je potekalo februarja leta 1943, ko so policijske in
vojaške enote obkoljevale vasi in hiše ter pobirale mladeniče do vključno le-
tnika 1926 in starejše moške do 45. leta starosti. Pri tem je bila praksa vpo-
klica veliko agresivnejša, saj so moške po vaseh pobirali z racijami. Bili so
odpeljani pod oboroženim spremstvom. Tisti, ki niso bili poslani v poseb-
ne bataljone, so odšli v taborišča. Mobilizacija se je v Julijski krajini izvaja-
la vse do avgusta 1943, ko so, poleg mladih, vpoklicali tudi za vojsko nespo-
sobne može od 42. do 55. leta starosti. Pobirali so jih sredi noči na domovih
ali celo s ceste ali iz gostilne (Kosmač 2013, 59; Kavrečič 2004). Zadnjo četo
posebnih delavskih bataljonov so ustanovili 20. avgusta 1943.
Po kapitulaciji Italije leta 1943 so se pripadniki posebnih bataljonov
poskušali priključiti Narodnoosvobodilni vojski Jugoslavije (NOVJ). Pri
tem je šlo za oblikovanje vojaških enot izven jugoslovanskega ozemlja.
244
taljone (Perini 2004, 11–12). Tedaj so odstranili tujerodne vojake na vzhod-
ni meji in jih ponovno premestili na Sicilijo in Sardinijo (Troha 2006, 353).
Tik pred napadom na kraljevino so več mobiliziranih letnikov, ki so jih ses-
tavljali Primorci in Istrani, enostavno vključili v posebne bataljone. Poleg
tega so prve dni aprila leta 1941 po Primorski in Istri mobilizirali vse letnike
od 1896 do 1914. Mobilizirane so zbrali na sedežih vojaških okrajev (Videm,
Gorica, Trst, Pulj, Reka, Zadar) in jim na rokave prilepili trak z oznako SP
(sospetto politico), tj. »politično sumljiv«. Nekaj mesecev po končanih ope-
racijah na Balkanu so za krajši čas (do začetka leta 1942) bataljone ponovno
razpustili. Že konec leta 1941 pa je bil določen vpoklic tudi tistih vojakov,
ki so že opravili vojaško obveznost (od letnika 1910 dalje; Perini 2003, 1–3).
Naslednja intenzivnejša faza vpoklicev je nastopila leta 1942. Osrednji
namen je bila zajezitev odporniškega gibanja. Polnili so se italijanski zapori
ter članstvo v posebnih bataljonih. Mobilizirali so letnike med 1901 in 1926.
Pogosto so bili kazensko internirani tudi sorodniki upornikov. Zaplenjeni
sta bili njihova imovina in živina (Perini 2003, 7). V času služenja vojaškega
roka so pripadniki posebnih bataljonov v določenih primerih (smrt v dru-
žini, huda bolezen) imeli pravico do dopusta. Z namenom preprečitve mo-
rebitnega dezerterstva, odhoda v partizane ali širitve propagande osvobo-
dilne fronte jim je bila od leta 1942 ta pravica odvzeta.
Zadnji večji val mobilizacij je potekal leta 1943. Decembra 1942 so od-
redili prisilno mobilizacijo po domovih vseh mož slovanskega rodu letni-
kov 1907, 1908 in 1909. V zimi leta 1942/43 so v slovenskem Primorju in v
nekaterih krajih Istre pobrali letnike 1923, 1924, 1925, 1926 in moške sta-
rejših letnikov, ki so že opravili služenje vojaškega roka. Najhujše obdob-
je racij po celi Primorski je potekalo februarja leta 1943, ko so policijske in
vojaške enote obkoljevale vasi in hiše ter pobirale mladeniče do vključno le-
tnika 1926 in starejše moške do 45. leta starosti. Pri tem je bila praksa vpo-
klica veliko agresivnejša, saj so moške po vaseh pobirali z racijami. Bili so
odpeljani pod oboroženim spremstvom. Tisti, ki niso bili poslani v poseb-
ne bataljone, so odšli v taborišča. Mobilizacija se je v Julijski krajini izvaja-
la vse do avgusta 1943, ko so, poleg mladih, vpoklicali tudi za vojsko nespo-
sobne može od 42. do 55. leta starosti. Pobirali so jih sredi noči na domovih
ali celo s ceste ali iz gostilne (Kosmač 2013, 59; Kavrečič 2004). Zadnjo četo
posebnih delavskih bataljonov so ustanovili 20. avgusta 1943.
Po kapitulaciji Italije leta 1943 so se pripadniki posebnih bataljonov
poskušali priključiti Narodnoosvobodilni vojski Jugoslavije (NOVJ). Pri
tem je šlo za oblikovanje vojaških enot izven jugoslovanskega ozemlja.
244
