Page 247 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 247
»bili smo brez orožja, le lopato in kr amp«: posebni bataljoni na sardiniji
Oblikovanih je bilo skupaj pet enot, večina z območja Italije (deloma tudi
Afrike in z območja nemške okupacije). Urjenje je potekalo na območjih
južne Italije (središče v bližini Barija), kjer so se nekdanji interniranci iz po-
sebnih bataljonov pripravljali na vstop v boj. Prvotno so jih urili pripadniki
zavezniških čet, nato častniki kraljeve vojske Jugoslavije v tujini, šele nato
so bili pripadniki prekomorskih brigad v celoti podrejeni NOVJ.
V prekomorske brigade so se tako vključili pripadniki nekdanji po-
sebnih bataljonov, interniranci in drugi mobiliziranci iz drugih dežel
Jugoslavije, kar kaže na transnacionalni značaj samega pojava. Prekomorske
brigade so nastopale kot nekakšna zbirna točka antifašizma, saj so se vanje
vključili tako Slovenci kot Srbi, Črnogorci in drugi. V samih pripravah na
boj so se urili tako pod zavezniki kot pod častniki jugoslovanske kraljeve
vojske, kar pomeni, da različna nacionalna in ideološka provenienca (pri-
padnost različnim političnim strujam – katoliški, liberalni, komunistični)
kot taki nista predstavljali ovire za sodelovanje in povezovanje v smeri so-
rodne ideje oziroma cilja.
Po podpisu kapitulacije se je mobilizacija v Julijski krajini sicer konča-
la, vendar posebni bataljoni niso bili takoj razpuščeni, kajti »šele okrožnica
z dne 22. maja 1944 priča o njihovem prehodu k zaveznikom« (Perini 2004,
224). Specifika posebnih bataljonov, ki so bili nastanjeni na Sardiniji, je bila
v tem, da so zavezniki veliko večino premestili na Korziko (14. februar-
ja 1944), kjer so bili vključeni v 7. ameriško armado, Northern Base Section
(NORBS) – severno sekcijo zaledne baze. Tam so bili zadolženi za gradnjo
in upravljanje letališč, pristanišč, cest, kasarn, skladišč ter za telekomuni-
kacije in prevoze.2 »Sardincem« je bil odhod v baze Narodnoosvobodilne
vojske (NOVJ) in vključitev v prekomorske brigade precej otežkočen. Po iz-
krcanju zaveznikov v južni Franciji so tja premestili tudi »slovanske čete«.
Zadnje čete so v okolico Marseilla prišle v začetku maja 1945 (Kralj n. d.,
8–9). Pripadniki »slovanskih čet« so se 24. oktobra 1945 z vlakom odpeljali
iz Miramasa. 26. oktobra so potovali skozi Švico in Italijo in naslednji dan
prispeli v Videm. Šele na tistem mestu so bile čete razpuščene.
2. Posebni bataljoni na Sardiniji
Zaradi nezaupanja, ki so ga italijanske oblasti gojile do prebivalcev Julijske
krajine, njihovega odporniškega gibanja, predvsem pa zaradi tega, da bi jih
odgnali čim dlje od meje s tedanjo Kraljevino Jugoslavijo (možnost pobe-
2 Sprva so bili vključeni v »2615th Technical Supervisor Regiment« – tehničnonad-
zorstveni polk, kasneje pa v »2698th Technical Supervisor Regiment«.
245
Oblikovanih je bilo skupaj pet enot, večina z območja Italije (deloma tudi
Afrike in z območja nemške okupacije). Urjenje je potekalo na območjih
južne Italije (središče v bližini Barija), kjer so se nekdanji interniranci iz po-
sebnih bataljonov pripravljali na vstop v boj. Prvotno so jih urili pripadniki
zavezniških čet, nato častniki kraljeve vojske Jugoslavije v tujini, šele nato
so bili pripadniki prekomorskih brigad v celoti podrejeni NOVJ.
V prekomorske brigade so se tako vključili pripadniki nekdanji po-
sebnih bataljonov, interniranci in drugi mobiliziranci iz drugih dežel
Jugoslavije, kar kaže na transnacionalni značaj samega pojava. Prekomorske
brigade so nastopale kot nekakšna zbirna točka antifašizma, saj so se vanje
vključili tako Slovenci kot Srbi, Črnogorci in drugi. V samih pripravah na
boj so se urili tako pod zavezniki kot pod častniki jugoslovanske kraljeve
vojske, kar pomeni, da različna nacionalna in ideološka provenienca (pri-
padnost različnim političnim strujam – katoliški, liberalni, komunistični)
kot taki nista predstavljali ovire za sodelovanje in povezovanje v smeri so-
rodne ideje oziroma cilja.
Po podpisu kapitulacije se je mobilizacija v Julijski krajini sicer konča-
la, vendar posebni bataljoni niso bili takoj razpuščeni, kajti »šele okrožnica
z dne 22. maja 1944 priča o njihovem prehodu k zaveznikom« (Perini 2004,
224). Specifika posebnih bataljonov, ki so bili nastanjeni na Sardiniji, je bila
v tem, da so zavezniki veliko večino premestili na Korziko (14. februar-
ja 1944), kjer so bili vključeni v 7. ameriško armado, Northern Base Section
(NORBS) – severno sekcijo zaledne baze. Tam so bili zadolženi za gradnjo
in upravljanje letališč, pristanišč, cest, kasarn, skladišč ter za telekomuni-
kacije in prevoze.2 »Sardincem« je bil odhod v baze Narodnoosvobodilne
vojske (NOVJ) in vključitev v prekomorske brigade precej otežkočen. Po iz-
krcanju zaveznikov v južni Franciji so tja premestili tudi »slovanske čete«.
Zadnje čete so v okolico Marseilla prišle v začetku maja 1945 (Kralj n. d.,
8–9). Pripadniki »slovanskih čet« so se 24. oktobra 1945 z vlakom odpeljali
iz Miramasa. 26. oktobra so potovali skozi Švico in Italijo in naslednji dan
prispeli v Videm. Šele na tistem mestu so bile čete razpuščene.
2. Posebni bataljoni na Sardiniji
Zaradi nezaupanja, ki so ga italijanske oblasti gojile do prebivalcev Julijske
krajine, njihovega odporniškega gibanja, predvsem pa zaradi tega, da bi jih
odgnali čim dlje od meje s tedanjo Kraljevino Jugoslavijo (možnost pobe-
2 Sprva so bili vključeni v »2615th Technical Supervisor Regiment« – tehničnonad-
zorstveni polk, kasneje pa v »2698th Technical Supervisor Regiment«.
245
