Page 297 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 297
v jugoslaviji ne poznamo stavk, imamo pa nek aj pr ekinitev dela ...
cilj tega procesa je bil odmrtje oziroma odprava države. Kot način odmira-
nja države naj bi nastopala tudi lastnina proizvajalnih sredstev. Ta so bila
sprva podržavljena, nato pa v skladu z razdržavljanjem prenesena v last vse
družbe (vseh državljanov oz. »delovnih ljudi«) kot t. i. družbena lastnina.
Državo so jugoslovanski teoretiki obravnavali kot izraz razredne druž-
be in tako so gledali tudi na lastnino. Ideal jim je tako predstavljala družbe-
na lastnina, ki je z uvedbo delavskega samoupravljanja v letu 1950 nastala iz
splošnega ljudskega premoženja, s katerim je upravljala država. Z vpeljavo
delavskega samoupravljanja so proizvajalna sredstva upravljali delovni ko-
lektivi. Nasprotje tega, se pravi sistem, kakršen je obstajal na t. i. Vzhodu,
so dojemali kot »državni kapitalizem«. Jugoslovanski novi moto »Tovarne
delavcem!« se je tako izkristaliziral, preko misli Karla Marxa o »asociaciji
neposrednih proizvajalcev«, v idejo delavskega samoupravljanja, v kateri
naj bi imeli delavci preko svojih izvoljenih predstavnikov možnost sodelo-
vanja s predlogi in tudi z nadzorom nad poslovanjem podjetja, v katerem
so bili zaposleni.
Implementacija zamisli o predaji tovarn v upravljanje delavcem je po-
tekala hitro, vendar nekako iz ozadja, saj o tem ni razpravljal noben vi-
sok državni ali partijski forum, izvedba je padla na pleča sindikatov in
gospodarskega sveta. Z vzpostavitvijo delavskih svetov se položaj direk-
torja, ki ga je imenovalo ministrstvo in je bil prvi državni birokrat podje-
tja, ni praktično v ničemer spremenil. Naloga delavskega sveta je bila, »da
budno spremlja delo in pomaga napredku proizvodnje in dela v podjetju«.
Delavski sveti, v katere so zaposleni volili svoje predstavnike, so razpravljali
ne samo o vodenju ali poslovanju podjetja, temveč predvsem o delovnem
redu v podjetju, boljši organizaciji dela in delovni disciplini (Čepič 2011,
269–71).
S časom je jugoslovanski samoupravni model zorel in se bolj ali manj
uspešno soočil s procesi, ki so bili centralno vodenim socialističnim gospo-
darstvom neznani, od pojava brezposelnosti (ki jo je deloma blažil proces
začasnega izvoza delovne sile na Zahod, t. i. gastarbeiterji) do podjetij, ki so
propadla. Dokončno je dozorel s sprejetjem zvezne in republiških ustav leta
1974 in svoj vrhunec dosegel s sprejetjem t. i. »delavske ustave«, to je Zakona
o združenem delu (UL SFRJ, 3. 12. 1976, 53–764). To je bil kompleksen za-
kon, ki je obsegal 671 členov ter je urejal vsa družbenoekonomska razmer-
ja, katerih temelj je bilo združeno delo. Predvsem pa je jugoslovansko druž-
bo spremenil z uvedbo kompleksnih in tedanjemu, kaj pa šele današnjemu,
rodu popolnoma nerazumljivih vzorcev delovanja in terminologije (Čepič
295
cilj tega procesa je bil odmrtje oziroma odprava države. Kot način odmira-
nja države naj bi nastopala tudi lastnina proizvajalnih sredstev. Ta so bila
sprva podržavljena, nato pa v skladu z razdržavljanjem prenesena v last vse
družbe (vseh državljanov oz. »delovnih ljudi«) kot t. i. družbena lastnina.
Državo so jugoslovanski teoretiki obravnavali kot izraz razredne druž-
be in tako so gledali tudi na lastnino. Ideal jim je tako predstavljala družbe-
na lastnina, ki je z uvedbo delavskega samoupravljanja v letu 1950 nastala iz
splošnega ljudskega premoženja, s katerim je upravljala država. Z vpeljavo
delavskega samoupravljanja so proizvajalna sredstva upravljali delovni ko-
lektivi. Nasprotje tega, se pravi sistem, kakršen je obstajal na t. i. Vzhodu,
so dojemali kot »državni kapitalizem«. Jugoslovanski novi moto »Tovarne
delavcem!« se je tako izkristaliziral, preko misli Karla Marxa o »asociaciji
neposrednih proizvajalcev«, v idejo delavskega samoupravljanja, v kateri
naj bi imeli delavci preko svojih izvoljenih predstavnikov možnost sodelo-
vanja s predlogi in tudi z nadzorom nad poslovanjem podjetja, v katerem
so bili zaposleni.
Implementacija zamisli o predaji tovarn v upravljanje delavcem je po-
tekala hitro, vendar nekako iz ozadja, saj o tem ni razpravljal noben vi-
sok državni ali partijski forum, izvedba je padla na pleča sindikatov in
gospodarskega sveta. Z vzpostavitvijo delavskih svetov se položaj direk-
torja, ki ga je imenovalo ministrstvo in je bil prvi državni birokrat podje-
tja, ni praktično v ničemer spremenil. Naloga delavskega sveta je bila, »da
budno spremlja delo in pomaga napredku proizvodnje in dela v podjetju«.
Delavski sveti, v katere so zaposleni volili svoje predstavnike, so razpravljali
ne samo o vodenju ali poslovanju podjetja, temveč predvsem o delovnem
redu v podjetju, boljši organizaciji dela in delovni disciplini (Čepič 2011,
269–71).
S časom je jugoslovanski samoupravni model zorel in se bolj ali manj
uspešno soočil s procesi, ki so bili centralno vodenim socialističnim gospo-
darstvom neznani, od pojava brezposelnosti (ki jo je deloma blažil proces
začasnega izvoza delovne sile na Zahod, t. i. gastarbeiterji) do podjetij, ki so
propadla. Dokončno je dozorel s sprejetjem zvezne in republiških ustav leta
1974 in svoj vrhunec dosegel s sprejetjem t. i. »delavske ustave«, to je Zakona
o združenem delu (UL SFRJ, 3. 12. 1976, 53–764). To je bil kompleksen za-
kon, ki je obsegal 671 členov ter je urejal vsa družbenoekonomska razmer-
ja, katerih temelj je bilo združeno delo. Predvsem pa je jugoslovansko druž-
bo spremenil z uvedbo kompleksnih in tedanjemu, kaj pa šele današnjemu,
rodu popolnoma nerazumljivih vzorcev delovanja in terminologije (Čepič
295
