Page 298 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 298
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
2005, 1099–101). Gospodarska podjetja so se po novem imenovala temelj-
ne organizacije združenega dela, ki so se združevale v kompleksnejše sesta-
vljene organizacije združenega dela. Za našo tematiko je pomembno pred-
vsem to, da je v času »zrelega samoupravljanja« le-to sicer pomenilo veliko
interakcijo zaposlenih s poslovnimi politikami, a tudi nemalo težav in gro-
tesknih okoliščin. Požiralo je ogromne količine časa, saj je bilo potrebno za
vsako odločitev, ki je posegala v dohodke, sklicevati sestanke in zbore de-
lavcev. V delavskih svetih, kjer so bili zastopani tudi »neposredni proizva-
jalci«, so ti velikokrat svoje pravice razumeli kot dolžnost nastopanja proti
vodstvu podjetja ter nasprotovanja poslovnim odločitvam. Vse to je pote-
kalo med delovnim časom in zmanjševalo storilnost, podjetja pa so se bolj
kot s proizvodnjo ukvarjala z vprašanji lastne organizacije. Težave so bile
tudi s sprejemanjem t. i. samoupravnih sporazumov, kjer so se bile uspeš-
ne organizacije prisiljene povezovati s slabše stoječimi, kar je hitro pripelja-
lo do tega, da so se uspešnejši tozdi še vedno obnašali kot podjetja, še pose-
bej pri vprašanju denarja (Brečko idr. 1973, 23–24). Medsebojno uničevanje
tozdov je pripeljalo do njihovega postopnega tihega ukinjanja, čeprav je or-
ganizacija obstala vse do leta 1989 in velikih gospodarskih reform zadnje-
ga jugoslovanskega premierja Anteja Markovića (Prinčič 2005, 1101–104).
A vendar se poraja vprašanje, kako je lahko v tako kompleksnem so-
cialno-ekonomskem modelu, kjer so bili delavci uradno hkrati delodajalci
in delojemalci, proizvajalci in upravljavci, in kjer so razpolagali z rezultati
svojega dela ter sprejemali odločitve o vseh pomembnih vprašanjih svojega
podjetja, prihajalo do stavk.
2. Čas sproščanja konfliktov
A vrnimo se najprej na vprašanje, kdaj so se stavke začele pojavljati. Uradno
so zaznane relativno pozno, saj je bila prva uradna prekinitev dela zazna-
na šele leta 1958 v trboveljskem premogovniku. Zgoraj omenjeni procesi
uvajanja drugačne različice socializma so ob očitnem pomanjkanju »ne-
zaželenih neposrednih sovjetskih vplivov« pripomogli k temu, da je bilo
v sicer težkih petdesetih letih vzdušje med delavstvom mirno (Kavčič idr.
1991, 75)1. Težko torej povlečemo vzporednice z dogajanji v vzhodnem blo-
1 V raziskovalnem poročilu o stavkah v Jugoslaviji, ki je bilo izdano leta 1991, so avtor-
ji zapisali, da je bila trboveljska stavka prva povojna stavka, kljub temu da so jo neka-
teri zgodnejši avtorji označevali zgolj kot prvo registrirano stavko. A o čem podob-
nem ni drugih zapisov oz. so avtorji dopuščali možnost, da so bile stavke že pred
tem, a niso bile registrirane oziroma konflikti niso prerasli v stavko.
296
2005, 1099–101). Gospodarska podjetja so se po novem imenovala temelj-
ne organizacije združenega dela, ki so se združevale v kompleksnejše sesta-
vljene organizacije združenega dela. Za našo tematiko je pomembno pred-
vsem to, da je v času »zrelega samoupravljanja« le-to sicer pomenilo veliko
interakcijo zaposlenih s poslovnimi politikami, a tudi nemalo težav in gro-
tesknih okoliščin. Požiralo je ogromne količine časa, saj je bilo potrebno za
vsako odločitev, ki je posegala v dohodke, sklicevati sestanke in zbore de-
lavcev. V delavskih svetih, kjer so bili zastopani tudi »neposredni proizva-
jalci«, so ti velikokrat svoje pravice razumeli kot dolžnost nastopanja proti
vodstvu podjetja ter nasprotovanja poslovnim odločitvam. Vse to je pote-
kalo med delovnim časom in zmanjševalo storilnost, podjetja pa so se bolj
kot s proizvodnjo ukvarjala z vprašanji lastne organizacije. Težave so bile
tudi s sprejemanjem t. i. samoupravnih sporazumov, kjer so se bile uspeš-
ne organizacije prisiljene povezovati s slabše stoječimi, kar je hitro pripelja-
lo do tega, da so se uspešnejši tozdi še vedno obnašali kot podjetja, še pose-
bej pri vprašanju denarja (Brečko idr. 1973, 23–24). Medsebojno uničevanje
tozdov je pripeljalo do njihovega postopnega tihega ukinjanja, čeprav je or-
ganizacija obstala vse do leta 1989 in velikih gospodarskih reform zadnje-
ga jugoslovanskega premierja Anteja Markovića (Prinčič 2005, 1101–104).
A vendar se poraja vprašanje, kako je lahko v tako kompleksnem so-
cialno-ekonomskem modelu, kjer so bili delavci uradno hkrati delodajalci
in delojemalci, proizvajalci in upravljavci, in kjer so razpolagali z rezultati
svojega dela ter sprejemali odločitve o vseh pomembnih vprašanjih svojega
podjetja, prihajalo do stavk.
2. Čas sproščanja konfliktov
A vrnimo se najprej na vprašanje, kdaj so se stavke začele pojavljati. Uradno
so zaznane relativno pozno, saj je bila prva uradna prekinitev dela zazna-
na šele leta 1958 v trboveljskem premogovniku. Zgoraj omenjeni procesi
uvajanja drugačne različice socializma so ob očitnem pomanjkanju »ne-
zaželenih neposrednih sovjetskih vplivov« pripomogli k temu, da je bilo
v sicer težkih petdesetih letih vzdušje med delavstvom mirno (Kavčič idr.
1991, 75)1. Težko torej povlečemo vzporednice z dogajanji v vzhodnem blo-
1 V raziskovalnem poročilu o stavkah v Jugoslaviji, ki je bilo izdano leta 1991, so avtor-
ji zapisali, da je bila trboveljska stavka prva povojna stavka, kljub temu da so jo neka-
teri zgodnejši avtorji označevali zgolj kot prvo registrirano stavko. A o čem podob-
nem ni drugih zapisov oz. so avtorji dopuščali možnost, da so bile stavke že pred
tem, a niso bile registrirane oziroma konflikti niso prerasli v stavko.
296
