Page 299 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 299
v jugoslaviji ne poznamo stavk, imamo pa nek aj pr ekinitev dela ...
ku, ki so ga v letu 1953 pretresale velike stavke, predvsem na Poljskem in
v Nemški demokratični republiki. Ob tem ni nepomembno omeniti poja-
va, ki je pretresel Jugoslavijo, namreč upor v Cazinu, t. i. »cazinska buna«.
Izbruhnil je v ruralnem predelu Bosne in Hercegovine, povod zanj pa je bil
nezadovoljstvo s prisilnim odkupom kmetijskih proizvodov, ki ga je zah-
tevala centralna oblast zaradi potreb po izpolnjevanju petletnega gospo-
darskega načrta. To je tudi čas, ko je Jugoslavija poskušala biti »bolj pape-
ška od papeža« in je v letih 1948–1949 začela velik proces kolektivizacije ter
ustanavljanja kmečkih zadrug po sovjetskem vzoru. V letu 1950 se je sicer
tem gospodarsko in socialno neučinkovitim metodam odpovedala, a ca-
zinskih dogodkov 6. maja 1950 ni uspela preprečiti. To je bil dejansko načr-
tovan oborožen upor proti režimu, ki ga je lokalno vodstvo s pomočjo mi-
lice in pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade krvavo zatrlo. Ni pa to
bila stavka v pravem pomenu besede, saj ni imela urbanega značaja in se je
uprlo ruralno prebivalstvo, ki je v tem času nosilo največje breme (Kržišnik
Bukić 1991).
V pregledu stavkovnih gibanj v Jugoslaviji so petdeseta leta označe-
na kot »brezkonfliktno obdobje«. O tem je sicer že bilo govora v prvem
delu besedila, a dejstvo je, da: »čeprav je povojna Jugoslavija izšla iz oboro-
žene faze revolucije kot najradikalnejšega konflikta, so dominantni akter-
ji tako kot v drugih državah, ki so izvedle socialistično revolucijo, negirali
konflikt kot gibalo družbenega razvoja. Na podlagi predpostavk o odprav-
ljenosti razredne razklanosti družbe, zagotovljenosti vladajočega položaja
delavskega razreda in njegovih zgodovinskih interesov, so tudi onemogo-
čali kakršnakoli odstopanja in manifestiranje potencialnih konfliktov. Do
konflikta je lahko prišlo le z ‚ostanki starega sistema‘, z ‚notranjimi in zuna-
njimi sovražniki‘, medtem ko so konflikti, ki so izhajali iz obstoječih soci-
alnih nasprotij, ostajali v latentni obliki. K temu je prispevala tudi institu-
cionalna struktura, ki je bila izvedena iz temeljnih socioloških orientacij in
ni vključevala nikakršnih mehanizmov za izražanje socialnih konfliktov.
Začetek socialnih konfliktov ni sovpadal s pomembnejšimi institucional-
nimi ali socialnoekonomskimi spremembami v danem trenutku, temveč
je rezultat nekaterih sprememb v ideološki koncepciji in v institucionalni
strukturi, do katerih je privedel spor z Informbirojem, ki pa je hkrati za-
časno celo okrepil netolerantnost do razlik in konfrontacij znotraj sistema.
Vrednote, ki označujejo ‚brezkonfliktni‘ sistem, tako niso dominirale le v
času ‚administrativnega socializma‘, temveč tudi po institucionalizaciji de-
lavskega samoupravljanja« (Kavčič idr. 1991, 76–77).
297
ku, ki so ga v letu 1953 pretresale velike stavke, predvsem na Poljskem in
v Nemški demokratični republiki. Ob tem ni nepomembno omeniti poja-
va, ki je pretresel Jugoslavijo, namreč upor v Cazinu, t. i. »cazinska buna«.
Izbruhnil je v ruralnem predelu Bosne in Hercegovine, povod zanj pa je bil
nezadovoljstvo s prisilnim odkupom kmetijskih proizvodov, ki ga je zah-
tevala centralna oblast zaradi potreb po izpolnjevanju petletnega gospo-
darskega načrta. To je tudi čas, ko je Jugoslavija poskušala biti »bolj pape-
ška od papeža« in je v letih 1948–1949 začela velik proces kolektivizacije ter
ustanavljanja kmečkih zadrug po sovjetskem vzoru. V letu 1950 se je sicer
tem gospodarsko in socialno neučinkovitim metodam odpovedala, a ca-
zinskih dogodkov 6. maja 1950 ni uspela preprečiti. To je bil dejansko načr-
tovan oborožen upor proti režimu, ki ga je lokalno vodstvo s pomočjo mi-
lice in pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade krvavo zatrlo. Ni pa to
bila stavka v pravem pomenu besede, saj ni imela urbanega značaja in se je
uprlo ruralno prebivalstvo, ki je v tem času nosilo največje breme (Kržišnik
Bukić 1991).
V pregledu stavkovnih gibanj v Jugoslaviji so petdeseta leta označe-
na kot »brezkonfliktno obdobje«. O tem je sicer že bilo govora v prvem
delu besedila, a dejstvo je, da: »čeprav je povojna Jugoslavija izšla iz oboro-
žene faze revolucije kot najradikalnejšega konflikta, so dominantni akter-
ji tako kot v drugih državah, ki so izvedle socialistično revolucijo, negirali
konflikt kot gibalo družbenega razvoja. Na podlagi predpostavk o odprav-
ljenosti razredne razklanosti družbe, zagotovljenosti vladajočega položaja
delavskega razreda in njegovih zgodovinskih interesov, so tudi onemogo-
čali kakršnakoli odstopanja in manifestiranje potencialnih konfliktov. Do
konflikta je lahko prišlo le z ‚ostanki starega sistema‘, z ‚notranjimi in zuna-
njimi sovražniki‘, medtem ko so konflikti, ki so izhajali iz obstoječih soci-
alnih nasprotij, ostajali v latentni obliki. K temu je prispevala tudi institu-
cionalna struktura, ki je bila izvedena iz temeljnih socioloških orientacij in
ni vključevala nikakršnih mehanizmov za izražanje socialnih konfliktov.
Začetek socialnih konfliktov ni sovpadal s pomembnejšimi institucional-
nimi ali socialnoekonomskimi spremembami v danem trenutku, temveč
je rezultat nekaterih sprememb v ideološki koncepciji in v institucionalni
strukturi, do katerih je privedel spor z Informbirojem, ki pa je hkrati za-
časno celo okrepil netolerantnost do razlik in konfrontacij znotraj sistema.
Vrednote, ki označujejo ‚brezkonfliktni‘ sistem, tako niso dominirale le v
času ‚administrativnega socializma‘, temveč tudi po institucionalizaciji de-
lavskega samoupravljanja« (Kavčič idr. 1991, 76–77).
297
