Page 301 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 301
v jugoslaviji ne poznamo stavk, imamo pa nek aj pr ekinitev dela ...
vembra, ob državnem prazniku, rudnik dodatkov ni bil sposoben izplačati.
Politične in druge vodstvene strukture so se osredotočile na vprašanje ne-
usklajenih cen premoga in intervencije na republiški in zvezni ravni, med-
tem pa je sindikat pričel izgubljati zaupanje delavcev.
D. Skopec v svoji študiji izpostavlja vlogo republiškega funkcionarja,
med drugim v tistem trenutku tudi sekretarja CK KPS in lokalnega dele-
gata Mihe Marinka, ki naj bi bil glavni krivec za zadrževanje cen premoga,
o katerih je odločala zvezna vlada. To naj bi počel v dogovoru z vodstvom
zasavskega rudnika, da bi zaviral inflacijo. Marinko je ob svojih interven-
cijah med stavko doživel to, česar v povojnem času jugoslovanski politiki
niso bili vajeni – bil je izžvižgan in tako rekoč fizično napaden. Vodstvo ru-
dniki in visoki republiški funkcionarji so medtem vedeli, da bo potrebno
na zvezni ravni nekaj ukreniti, začeli so pritiskati na zvezno vlado, ki naj bi
na seji 14. januarja 1958 razpravljala o zvišanju cen zasavskega premoga. A
ta informacija do delavcev, ki dodatkov niso prejeli niti ob novem letu, oči-
tno ni prišla, dogodki so pričeli prehitevati politično vodstvo.
Popoldan 13. januarja 1958 je bil v trboveljskem rudniku sestanek sin-
dikata. Tu je bilo »ob dokaj demagoških nastopih posameznikov« ugoto-
vljeno, da je rudnik novo leto začel s precejšnjo izgubo, ki je napovedano
splošno povišanje cen premoga ni moglo pokriti, ter da so bile delegacije v
Beogradu neuspešne. Sočasno je potekal tudi sestanek trboveljskega SZDL,
kjer je bila problematika rudnika ravno tako »na tapeti«. Vmes je iz rudni-
ka prišla informacija, da je prišlo do stavke. Ta se je kuhala, težko pa bi rek-
li, da organizirano pripravljala, že od 29. novembra, po rudniku so se pri-
čele pojavljati parole, na katere pa nihče iz vodstva ali političnih organov ni
odreagiral, ker so menili, da imajo položaj pod kontrolo. Kot se rado zgodi,
je med rudarji kmalu pričela krožiti tudi govorica, da bodo do nadaljnjega
prejemali le še 80-odstotne plače. Vloga rudniškega vodstva je v teh dogod-
kih nekoliko vprašljiva, saj so po nekaterih mnenjih stavko poskušali izko-
ristiti za pritisk na republiške in zvezne organe. A o tem je danes težko so-
diti, čeprav je Marinko po končani stavki dejal: »Zato, da bi se uveljavili, so
vodilni ljudje ustvarili psihozo, ki so jo znali izkoristiti negativni elementi.
Rudarje so pridobili za štrajk. Danes je razpoloženje rudarjev takšno, da je
ves kolektiv, razen krivcev, ki smo jih bili prisiljeni zamenjati ob splošnem
odobravanju vsega članstva ZK v Trbovljah, naslednje dni, ko je šel na delo,
spoznal, da so nasedli. Sramovali so se in so, da bi popravili, kar so lahko,
299
vembra, ob državnem prazniku, rudnik dodatkov ni bil sposoben izplačati.
Politične in druge vodstvene strukture so se osredotočile na vprašanje ne-
usklajenih cen premoga in intervencije na republiški in zvezni ravni, med-
tem pa je sindikat pričel izgubljati zaupanje delavcev.
D. Skopec v svoji študiji izpostavlja vlogo republiškega funkcionarja,
med drugim v tistem trenutku tudi sekretarja CK KPS in lokalnega dele-
gata Mihe Marinka, ki naj bi bil glavni krivec za zadrževanje cen premoga,
o katerih je odločala zvezna vlada. To naj bi počel v dogovoru z vodstvom
zasavskega rudnika, da bi zaviral inflacijo. Marinko je ob svojih interven-
cijah med stavko doživel to, česar v povojnem času jugoslovanski politiki
niso bili vajeni – bil je izžvižgan in tako rekoč fizično napaden. Vodstvo ru-
dniki in visoki republiški funkcionarji so medtem vedeli, da bo potrebno
na zvezni ravni nekaj ukreniti, začeli so pritiskati na zvezno vlado, ki naj bi
na seji 14. januarja 1958 razpravljala o zvišanju cen zasavskega premoga. A
ta informacija do delavcev, ki dodatkov niso prejeli niti ob novem letu, oči-
tno ni prišla, dogodki so pričeli prehitevati politično vodstvo.
Popoldan 13. januarja 1958 je bil v trboveljskem rudniku sestanek sin-
dikata. Tu je bilo »ob dokaj demagoških nastopih posameznikov« ugoto-
vljeno, da je rudnik novo leto začel s precejšnjo izgubo, ki je napovedano
splošno povišanje cen premoga ni moglo pokriti, ter da so bile delegacije v
Beogradu neuspešne. Sočasno je potekal tudi sestanek trboveljskega SZDL,
kjer je bila problematika rudnika ravno tako »na tapeti«. Vmes je iz rudni-
ka prišla informacija, da je prišlo do stavke. Ta se je kuhala, težko pa bi rek-
li, da organizirano pripravljala, že od 29. novembra, po rudniku so se pri-
čele pojavljati parole, na katere pa nihče iz vodstva ali političnih organov ni
odreagiral, ker so menili, da imajo položaj pod kontrolo. Kot se rado zgodi,
je med rudarji kmalu pričela krožiti tudi govorica, da bodo do nadaljnjega
prejemali le še 80-odstotne plače. Vloga rudniškega vodstva je v teh dogod-
kih nekoliko vprašljiva, saj so po nekaterih mnenjih stavko poskušali izko-
ristiti za pritisk na republiške in zvezne organe. A o tem je danes težko so-
diti, čeprav je Marinko po končani stavki dejal: »Zato, da bi se uveljavili, so
vodilni ljudje ustvarili psihozo, ki so jo znali izkoristiti negativni elementi.
Rudarje so pridobili za štrajk. Danes je razpoloženje rudarjev takšno, da je
ves kolektiv, razen krivcev, ki smo jih bili prisiljeni zamenjati ob splošnem
odobravanju vsega članstva ZK v Trbovljah, naslednje dni, ko je šel na delo,
spoznal, da so nasedli. Sramovali so se in so, da bi popravili, kar so lahko,
299
