Page 300 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 300
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
A konec petdesetih let je prišlo do »sproščanja konfliktov«, kar po
mnenju zgoraj navedenih avtorjev pomeni, da so se »dominantni akter-
ji« pričeli zavedati, da nasprotja v socializmu niso samo rezultat delovanja
»ostankov preteklosti«, temveč tudi rezultat nasprotij v obstoječi družbe-
noekonomski strukturi (Kavčič idr. 1991, 81).
Prva registrirana stavka v socialistični Jugoslaviji, znana kot »trbo-
veljski dogodki«, se je torej zgodila v prvih dneh januarja 1958. Izbruhnila je
natančno tam, kjer je po teoretičnih osnovah tudi morala, v najrazvitejšem
delu Jugoslavije, v rudarskem Zasavju. To je bil velik udarec za tedanje re-
publiško vodstvo, saj so veliki rudniki rjavega premoga predstavljali simbol
predvojnega revolucionarnega boja. Stavkovna tradicija v teh krajih je bila
dolga in še danes je ostal izraz za ta predel Slovenije, ki ga poznamo tudi
pod imenom »rdeči revirji«. Rudarji in ostalo od rudnikov odvisno pre-
bivalstvo so po daljšem času stabilizacije pričeli postajati vse bolj nezado-
voljni s svojim osebnim položajem. Nekdanji direktor rudnika v Zagorju je
tako dejal: »Rudarji so od leta 1945 naprej delali skoraj nepretrgoma, delov-
nih dni na leto je bilo 320 in več. Pogoji za delo so bili slabi, delo je bilo iz-
ključno ročno in je zahtevalo izredne fizične napore. V prvih letih so imeli
rudarji relativno dobre zaslužke. Imeli so tudi posebne dodatke, kot je bila
jamska karta za živila, ki je omogočala relativno velik nakup moke, masti
in mesa po zelo nizkih cenah. V začetku 50-tih let so bile živilske karte uki-
njene, hrana se je močno podražila, rudarske plače pa so ostale iste. Zvezna
administracija, strogo pod kontrolo politike, je trdno držala zamrznjene
zelo nizke cene premoga. Tako so se na osnovi cenene energije ustvarjala
sredstva za izgradnjo nove industrije na novih lokacijah ter za njeno uspeš-
no poslovanje.« (Skopec 2007, 27) Iz poročila Centralnega komiteja Zveze
Komunistov Slovenije, ki je obravnavalo razmere v Zasavju, je mogoče raz-
brati, da se je ekonomski položaj rudnika Trbovlje-Hrastnik v letu pred
stavko močno poslabšal. Začele so pojemati zaloge premoga, njegova cena
je bila že nekaj let maksimirana, cena potrošnega materiala pa je naraščala.
V kombinaciji s prestrukturiranjem jugoslovanskega gospodarstva, ko se
je vrednostna lestvica panog pričela spreminjati in je bil vse manjši pouda-
rek na razvoju rudarske in težke industrije, je rudnik ostal brez investicij-
skih sredstev, ki jih je nujno potreboval za širitev. Po sprva ugodnih finanč-
nih projekcijah za leto 1957 je tako rudnik nameraval rudarjem izplačati
približno 2 in pol plači dodatka. Ker pa sredstev iz splošnega investicijskega
fonda ni pridobil, je bilo vodstvo rudnika primorano novo naložbo finan-
cirati iz lastnih sredstev. Delavci s tem niso bili dovolj seznanjeni in 29. no-
298
A konec petdesetih let je prišlo do »sproščanja konfliktov«, kar po
mnenju zgoraj navedenih avtorjev pomeni, da so se »dominantni akter-
ji« pričeli zavedati, da nasprotja v socializmu niso samo rezultat delovanja
»ostankov preteklosti«, temveč tudi rezultat nasprotij v obstoječi družbe-
noekonomski strukturi (Kavčič idr. 1991, 81).
Prva registrirana stavka v socialistični Jugoslaviji, znana kot »trbo-
veljski dogodki«, se je torej zgodila v prvih dneh januarja 1958. Izbruhnila je
natančno tam, kjer je po teoretičnih osnovah tudi morala, v najrazvitejšem
delu Jugoslavije, v rudarskem Zasavju. To je bil velik udarec za tedanje re-
publiško vodstvo, saj so veliki rudniki rjavega premoga predstavljali simbol
predvojnega revolucionarnega boja. Stavkovna tradicija v teh krajih je bila
dolga in še danes je ostal izraz za ta predel Slovenije, ki ga poznamo tudi
pod imenom »rdeči revirji«. Rudarji in ostalo od rudnikov odvisno pre-
bivalstvo so po daljšem času stabilizacije pričeli postajati vse bolj nezado-
voljni s svojim osebnim položajem. Nekdanji direktor rudnika v Zagorju je
tako dejal: »Rudarji so od leta 1945 naprej delali skoraj nepretrgoma, delov-
nih dni na leto je bilo 320 in več. Pogoji za delo so bili slabi, delo je bilo iz-
ključno ročno in je zahtevalo izredne fizične napore. V prvih letih so imeli
rudarji relativno dobre zaslužke. Imeli so tudi posebne dodatke, kot je bila
jamska karta za živila, ki je omogočala relativno velik nakup moke, masti
in mesa po zelo nizkih cenah. V začetku 50-tih let so bile živilske karte uki-
njene, hrana se je močno podražila, rudarske plače pa so ostale iste. Zvezna
administracija, strogo pod kontrolo politike, je trdno držala zamrznjene
zelo nizke cene premoga. Tako so se na osnovi cenene energije ustvarjala
sredstva za izgradnjo nove industrije na novih lokacijah ter za njeno uspeš-
no poslovanje.« (Skopec 2007, 27) Iz poročila Centralnega komiteja Zveze
Komunistov Slovenije, ki je obravnavalo razmere v Zasavju, je mogoče raz-
brati, da se je ekonomski položaj rudnika Trbovlje-Hrastnik v letu pred
stavko močno poslabšal. Začele so pojemati zaloge premoga, njegova cena
je bila že nekaj let maksimirana, cena potrošnega materiala pa je naraščala.
V kombinaciji s prestrukturiranjem jugoslovanskega gospodarstva, ko se
je vrednostna lestvica panog pričela spreminjati in je bil vse manjši pouda-
rek na razvoju rudarske in težke industrije, je rudnik ostal brez investicij-
skih sredstev, ki jih je nujno potreboval za širitev. Po sprva ugodnih finanč-
nih projekcijah za leto 1957 je tako rudnik nameraval rudarjem izplačati
približno 2 in pol plači dodatka. Ker pa sredstev iz splošnega investicijskega
fonda ni pridobil, je bilo vodstvo rudnika primorano novo naložbo finan-
cirati iz lastnih sredstev. Delavci s tem niso bili dovolj seznanjeni in 29. no-
298