Page 303 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 303
v jugoslaviji ne poznamo stavk, imamo pa nek aj pr ekinitev dela ...
milici v pomoč poslal skupino tajnih policistov. Policija je sicer nadzirala
situacijo v civilni opravi, a imeli so ukaz, da je potrebno vsak upor fizično
zatreti. Maček je direktorju rudnika dejal tudi, da ima nedaleč na tovornja-
kih že pripravljene vojaške in policijske okrepitve. Ta grožnja je vodstvo ru-
dnika streznila in skušali so dejavneje umiriti situacijo. Mačkove grožnje
niso bile »iz trte izvite«, saj je Edvard Kardelj kasneje na plenumu CK ZKS
to potrdil. Še isti dan je tako prišlo do sestanka centralnega delavskega sve-
ta rudnika, ki so mu prisostvovali visoki republiški politiki. V sklepih dela-
vskega sveta so večini rudarskih zahtev ugodili in tako je trboveljski rudnik
15. januarja ob 22.00 uradno ponovno pričel z delom. Stvari pa so se zakom-
plicirale, ker je v tem času izbruhnila solidarnostna stavka v rudniku pre-
moga Zagorje v neposredni bližini, in s podobnimi ukrepi kot v Trbovljah
so v Zagorju uspeli situacijo pomiriti do 16. januarja zvečer.
Stavke se je v rudniku Trbovlje-Hrastnik udeležilo okoli 4.000 delav-
cev od 4.200 zaposlenih, v Zagorju pa približno polovica 2.400-članskega
kolektiva. V naslednjih letih lahko opazimo, da se je ekonomsko-socialna
situacija rudarjev drastično izboljšala, ceno za stavko pa je na koncu plačalo
predvsem vodstvo, in to ne le rudniško. Po več sejah na različnih forumih
je tako konec leta 1958 vodenje rudnika prevzel nov direktor Stane Dolanc,3
stolček se je majal tudi Mihi Marinku. Po nalogu Tita so prevetrili tudi sin-
dikalna vodstva, zvezno sindikalno centralo je zapustil Djuro Salaj, ki ga je
zamenjal stari komunist Svetozar Vukmanović Tempo. V Zasavju je priš-
lo do menjave vodstev lokalnih ZK, razpustili so tudi nekaj aktivov, več po-
sameznikov je obravnavala milica in so bili krajši čas pridržani. Predvsem
pa je, metaforično rečeno, »jugoslovanski socializem izgubil nedolžnost« in
odprla se je pandorina skrinjica. O slednji se sicer ni javno poročalo, kljub
nekaj minornim odmevom po Sloveniji, o katerih je poročala uprava dr-
žavne varnosti, ne pa tudi mediji, saj je Marinko na plenumu CK ZKS 24.
januarja dejal, »da so ti dogodki prodrli šele včeraj v javnost in je tržaški ra-
dio šele včeraj objavil prvo vest o stavki v Trbovljah« (Marinko 1984, 266).
To je zaznal sam vrh, saj je o tem v samokritični maniri govoril tudi
Josip Broz Tito v uvodu na seji IK CK ZKJ prve dni februarja v Beogradu:
»Trboveljski dogodki odpirajo probleme, ki se v bolj ali manj ostri obliki
kažejo v vseh republikah v raznih oblikah in ki nas opozarjajo na resen sla-
bosti v delu Zveze komunistov, sindikatov in naših gospodarskih organov.
Tovariši iz Slovenije so trboveljske dogodke analizirali, vprašanje osvetlili
v glavnem dobro, čeprav je bila njihova kritika okrenjena nekoliko preveč
3 Oče kasnejšega visokega zveznega funkcionarja Staneta Dolanca.
301
milici v pomoč poslal skupino tajnih policistov. Policija je sicer nadzirala
situacijo v civilni opravi, a imeli so ukaz, da je potrebno vsak upor fizično
zatreti. Maček je direktorju rudnika dejal tudi, da ima nedaleč na tovornja-
kih že pripravljene vojaške in policijske okrepitve. Ta grožnja je vodstvo ru-
dnika streznila in skušali so dejavneje umiriti situacijo. Mačkove grožnje
niso bile »iz trte izvite«, saj je Edvard Kardelj kasneje na plenumu CK ZKS
to potrdil. Še isti dan je tako prišlo do sestanka centralnega delavskega sve-
ta rudnika, ki so mu prisostvovali visoki republiški politiki. V sklepih dela-
vskega sveta so večini rudarskih zahtev ugodili in tako je trboveljski rudnik
15. januarja ob 22.00 uradno ponovno pričel z delom. Stvari pa so se zakom-
plicirale, ker je v tem času izbruhnila solidarnostna stavka v rudniku pre-
moga Zagorje v neposredni bližini, in s podobnimi ukrepi kot v Trbovljah
so v Zagorju uspeli situacijo pomiriti do 16. januarja zvečer.
Stavke se je v rudniku Trbovlje-Hrastnik udeležilo okoli 4.000 delav-
cev od 4.200 zaposlenih, v Zagorju pa približno polovica 2.400-članskega
kolektiva. V naslednjih letih lahko opazimo, da se je ekonomsko-socialna
situacija rudarjev drastično izboljšala, ceno za stavko pa je na koncu plačalo
predvsem vodstvo, in to ne le rudniško. Po več sejah na različnih forumih
je tako konec leta 1958 vodenje rudnika prevzel nov direktor Stane Dolanc,3
stolček se je majal tudi Mihi Marinku. Po nalogu Tita so prevetrili tudi sin-
dikalna vodstva, zvezno sindikalno centralo je zapustil Djuro Salaj, ki ga je
zamenjal stari komunist Svetozar Vukmanović Tempo. V Zasavju je priš-
lo do menjave vodstev lokalnih ZK, razpustili so tudi nekaj aktivov, več po-
sameznikov je obravnavala milica in so bili krajši čas pridržani. Predvsem
pa je, metaforično rečeno, »jugoslovanski socializem izgubil nedolžnost« in
odprla se je pandorina skrinjica. O slednji se sicer ni javno poročalo, kljub
nekaj minornim odmevom po Sloveniji, o katerih je poročala uprava dr-
žavne varnosti, ne pa tudi mediji, saj je Marinko na plenumu CK ZKS 24.
januarja dejal, »da so ti dogodki prodrli šele včeraj v javnost in je tržaški ra-
dio šele včeraj objavil prvo vest o stavki v Trbovljah« (Marinko 1984, 266).
To je zaznal sam vrh, saj je o tem v samokritični maniri govoril tudi
Josip Broz Tito v uvodu na seji IK CK ZKJ prve dni februarja v Beogradu:
»Trboveljski dogodki odpirajo probleme, ki se v bolj ali manj ostri obliki
kažejo v vseh republikah v raznih oblikah in ki nas opozarjajo na resen sla-
bosti v delu Zveze komunistov, sindikatov in naših gospodarskih organov.
Tovariši iz Slovenije so trboveljske dogodke analizirali, vprašanje osvetlili
v glavnem dobro, čeprav je bila njihova kritika okrenjena nekoliko preveč
3 Oče kasnejšega visokega zveznega funkcionarja Staneta Dolanca.
301
