Page 33 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 33
migracije v slovenskem »zamejstvu« v italiji po drugi svetovni vojni
poklicne kvalifikacije morale potrditi avstralske sindikalne organizacije in
organi za delo. Drugič, ker je avstralska država potrebovala delavce brez
stalne zaposlitve, da jih je lahko razmeščala v skladu s sprotnimi potreba-
mi v industriji, pri infrastrukturnih delih in v drugih strateških gospodar-
skih panogah. Zlasti velika javna dela v klimatsko neprijaznih, neobljude-
nih območjih so terjala stalno nadomeščanje delovne sile, ker življenja v
tako ekstremnih razmerah ni bilo mogoče dlje vzdržati, ne glede na to, so
se tržaški priseljenci v sektorjih srednje in višje kvalificiranega dela uvelja-
vili prej kot priseljenci iz drugih držav. Sam tržaški in urbani izvor sta bila
dobra popotnica, če že ne jamstvo za pridobitev boljših delovnih mest tako
za kvalificirane kot za navadne delavce (Fait 1999, 77–81). Značilnosti in po-
men tega izseljevanja s Tržaškega se kažejo tudi v njegovi demografski in
družbeni strukturi. 44 odstotkov izseljencev je bilo ženskega spola, od tega
60 odstotkov žen in mater, saj so odhajale številne družine. Temu primerno
je bilo tudi število otrok, ki so predstavljali četrtino vseh izseljencev. Med
delavci je bilo 55 odstotkov kvalificiranih oziroma specializiranih, največ v
metalurškem, gradbenem in lesarskem sektorju, med delavkami pa je bila
večina srednje in nižje specializiranih (Fait 1999, 114, 120, 123).
Tržaški priseljenci so se naselili predvsem v avstralske metropole, zlas-
ti v Melbourne in Sydney (Nodari 1991). Kmalu so se organizacijsko po-
vezali in reproducirali »tržaško« skupnost s specifičnimi identitetnimi in
kulturnimi značilnostmi (Nelli 1988; 1999; Cresciani 1999; 2011, 121–63).
Izkušnja in izbire slovenskih Tržačanov so se delno ujemale z organizacij-
skim in s kulturnim kontekstom tržaške skupnosti, delno so od tega odsto-
pale, ubrale alternativno pot in se povezale s priseljenskimi skupnostmi iz
Slovenije (Kalc in Pahor 1993; Kalc 2004). Podobno kot drugi izseljenski po-
javi je tudi tržaško izseljevanje v Avstralijo poznalo povratništvo. Del izse-
ljencev se je vrnil že po nekaj letih bivanja v Avstraliji, največ zaradi težav
s prilagajanjem tamkajšnjemu življenju (Nodari 1986; Fait 1999, 87–90). V
naslednjih letih pa sta k temu pripomogla normalizacija družbenih in go-
spodarskih razmer v Trstu ter skokoviti ekonomski napredek, ki ga je Italija
beležila v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja.
5. Beneška Slovenija in Rezija
Najizrazitejše razsežnosti je izseljenski pojav v slovenskem zamejstvu v
Italiji dosegel v videmski pokrajini, posebno v Reziji, Nadiških in Terskih
dolinah. Rezija in Beneška Slovenija sta imeli kot celotna Furlanija dolgo
migracijsko tradicijo. V hribovitih območjih so bile delovne migracije po-
31
poklicne kvalifikacije morale potrditi avstralske sindikalne organizacije in
organi za delo. Drugič, ker je avstralska država potrebovala delavce brez
stalne zaposlitve, da jih je lahko razmeščala v skladu s sprotnimi potreba-
mi v industriji, pri infrastrukturnih delih in v drugih strateških gospodar-
skih panogah. Zlasti velika javna dela v klimatsko neprijaznih, neobljude-
nih območjih so terjala stalno nadomeščanje delovne sile, ker življenja v
tako ekstremnih razmerah ni bilo mogoče dlje vzdržati, ne glede na to, so
se tržaški priseljenci v sektorjih srednje in višje kvalificiranega dela uvelja-
vili prej kot priseljenci iz drugih držav. Sam tržaški in urbani izvor sta bila
dobra popotnica, če že ne jamstvo za pridobitev boljših delovnih mest tako
za kvalificirane kot za navadne delavce (Fait 1999, 77–81). Značilnosti in po-
men tega izseljevanja s Tržaškega se kažejo tudi v njegovi demografski in
družbeni strukturi. 44 odstotkov izseljencev je bilo ženskega spola, od tega
60 odstotkov žen in mater, saj so odhajale številne družine. Temu primerno
je bilo tudi število otrok, ki so predstavljali četrtino vseh izseljencev. Med
delavci je bilo 55 odstotkov kvalificiranih oziroma specializiranih, največ v
metalurškem, gradbenem in lesarskem sektorju, med delavkami pa je bila
večina srednje in nižje specializiranih (Fait 1999, 114, 120, 123).
Tržaški priseljenci so se naselili predvsem v avstralske metropole, zlas-
ti v Melbourne in Sydney (Nodari 1991). Kmalu so se organizacijsko po-
vezali in reproducirali »tržaško« skupnost s specifičnimi identitetnimi in
kulturnimi značilnostmi (Nelli 1988; 1999; Cresciani 1999; 2011, 121–63).
Izkušnja in izbire slovenskih Tržačanov so se delno ujemale z organizacij-
skim in s kulturnim kontekstom tržaške skupnosti, delno so od tega odsto-
pale, ubrale alternativno pot in se povezale s priseljenskimi skupnostmi iz
Slovenije (Kalc in Pahor 1993; Kalc 2004). Podobno kot drugi izseljenski po-
javi je tudi tržaško izseljevanje v Avstralijo poznalo povratništvo. Del izse-
ljencev se je vrnil že po nekaj letih bivanja v Avstraliji, največ zaradi težav
s prilagajanjem tamkajšnjemu življenju (Nodari 1986; Fait 1999, 87–90). V
naslednjih letih pa sta k temu pripomogla normalizacija družbenih in go-
spodarskih razmer v Trstu ter skokoviti ekonomski napredek, ki ga je Italija
beležila v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja.
5. Beneška Slovenija in Rezija
Najizrazitejše razsežnosti je izseljenski pojav v slovenskem zamejstvu v
Italiji dosegel v videmski pokrajini, posebno v Reziji, Nadiških in Terskih
dolinah. Rezija in Beneška Slovenija sta imeli kot celotna Furlanija dolgo
migracijsko tradicijo. V hribovitih območjih so bile delovne migracije po-
31
