Page 118 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 118
7 Univerze/inštituti
univerze povečala pripravljenost za sodelovanje. Tudi pri nas je prevla-
dalo védenje, da zaprtost sistema ne prinaša nič dobrega. V Evropi se
veliki sistemi povezujejo, priča smo rasti mnogih univerz, tako da lju-
bljanska ne bo več dolgo ena večjih evropskih univerz, temveč bo sodila
že med manjše.
Lenarčič: Dosedanje sodelovanje je bilo predvsem rezultat odnosov
med posamezniki z univerz in inštitutov. Kadar kdo koga ni maral, ga
niti ni pritegnil. Sedanje finančne spodbude so prinesle veliko spremem-
bo. Tudi tisti profesorji, ki so prej za nekoga iz raziskovalnega inštituta
govorili, da pri njih nikoli ne bo učil, zdaj kličejo in ga vabijo, naj pride
predavat . . .
Kako si predstavljajo prihodnje sodelovanje med inštituti in univer-
zami?
Pejovnik: Naš prostor je premajhen, da bi nekatere stvari po nepo-
trebnem ali celo po nemarnem podvajali. Iskati bomo morali možnosti
za skupne nastope, pri tem pa si bom močno prizadeval, da nekatere
oblike sodelovanja med univerzami in inštituti še bolj formaliziramo.
Ne bi še razlagal, kako si predstavljam, ker je to dolg proces, v kate-
rem bo treba še veliko usklajevanja. Prizadevali si bomo tudi, da bi več
povezav med univerzo in inštituti zagotovili na tistih področjih, ki še
zaostajajo, torej v družboslovju in humanistiki.
Mednarodna usmeritev
Ministrstvo in kasneje a rrs sta ves čas po osamosvojitvi s sofinanci-
ranjem podpirala mobilnost profesorjev, raziskovalcev in študentov, v
času krize leta 2012 pa so to finančno spodbudo ukinili. Ali bo akadem-
ska sfera iz svojih lastnih virov tej aktivnosti namenjala dovolj sredstev,
bo pokazal čas.
Dostop do znanstvene literature je, kot smo že poudarili, eden od
ključnih pogojev za kakovostno znanstveno delo. a rr s zadnjih deset
let preko univerzitetno-inštitutskih konzorcijev financira elektronski
dostop do praktično vseh znanstvenih revij, ki v svetu izhajajo. Nepo-
sreden dostop do tako širokega nabora znanstvene literature seveda ni
od vedno, pri nas se je postopoma vzpostavljal zadnjih 25 let. Država
je v enem od številnih obdobij stihijskega varčevanja, v osemdesetih le-
tih prejšnjega stoletja, na primer ukinila uvoz tuje znanstvene literatu-
re. Če starejše raziskovalce vprašate, po čem so si zapomnili tedanjega
116
univerze povečala pripravljenost za sodelovanje. Tudi pri nas je prevla-
dalo védenje, da zaprtost sistema ne prinaša nič dobrega. V Evropi se
veliki sistemi povezujejo, priča smo rasti mnogih univerz, tako da lju-
bljanska ne bo več dolgo ena večjih evropskih univerz, temveč bo sodila
že med manjše.
Lenarčič: Dosedanje sodelovanje je bilo predvsem rezultat odnosov
med posamezniki z univerz in inštitutov. Kadar kdo koga ni maral, ga
niti ni pritegnil. Sedanje finančne spodbude so prinesle veliko spremem-
bo. Tudi tisti profesorji, ki so prej za nekoga iz raziskovalnega inštituta
govorili, da pri njih nikoli ne bo učil, zdaj kličejo in ga vabijo, naj pride
predavat . . .
Kako si predstavljajo prihodnje sodelovanje med inštituti in univer-
zami?
Pejovnik: Naš prostor je premajhen, da bi nekatere stvari po nepo-
trebnem ali celo po nemarnem podvajali. Iskati bomo morali možnosti
za skupne nastope, pri tem pa si bom močno prizadeval, da nekatere
oblike sodelovanja med univerzami in inštituti še bolj formaliziramo.
Ne bi še razlagal, kako si predstavljam, ker je to dolg proces, v kate-
rem bo treba še veliko usklajevanja. Prizadevali si bomo tudi, da bi več
povezav med univerzo in inštituti zagotovili na tistih področjih, ki še
zaostajajo, torej v družboslovju in humanistiki.
Mednarodna usmeritev
Ministrstvo in kasneje a rrs sta ves čas po osamosvojitvi s sofinanci-
ranjem podpirala mobilnost profesorjev, raziskovalcev in študentov, v
času krize leta 2012 pa so to finančno spodbudo ukinili. Ali bo akadem-
ska sfera iz svojih lastnih virov tej aktivnosti namenjala dovolj sredstev,
bo pokazal čas.
Dostop do znanstvene literature je, kot smo že poudarili, eden od
ključnih pogojev za kakovostno znanstveno delo. a rr s zadnjih deset
let preko univerzitetno-inštitutskih konzorcijev financira elektronski
dostop do praktično vseh znanstvenih revij, ki v svetu izhajajo. Nepo-
sreden dostop do tako širokega nabora znanstvene literature seveda ni
od vedno, pri nas se je postopoma vzpostavljal zadnjih 25 let. Država
je v enem od številnih obdobij stihijskega varčevanja, v osemdesetih le-
tih prejšnjega stoletja, na primer ukinila uvoz tuje znanstvene literatu-
re. Če starejše raziskovalce vprašate, po čem so si zapomnili tedanjega
116
