Page 43 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 43
Kateri so glavni mejniki v slovenski znanosti po letu 1991? 2
Po 1991:
• Izjemen dvig znanstvene kvalitete (po številu citatov s 30 na
150 povprečja v e u, po številu 10 najbolj citiranih del na mi-
lijon prebivalcev pa na 177 ).
V znanosti smo v Evropi
Delo, 4. september 1991
Trditev iz naslova je treba pojasniti, saj ni namen tega teksta, da bi ugo-
tavljal raven dosežkov naših znanstvenikov (gotovo je takšna, da nam
pred sosedi v Evropi ni treba zardevati), drugo je seveda izraba te zna-
nosti. Pač pa odgovarja na vprašanje, ki si ga je v zadnjem času verjetno
marsikdo zastavil: ali sta nam vojna in celotni mučni proces osamosva-
janja začasno zmanjšala možnost vključevanja v evropske znanstvene
projekte.
Res je tudi na področju znanosti ta čas marsikaj postavil na glavo,
predvsem je hudo ogrozil predvideno republiško proračunsko porabo.
Toda pri mednarodnem sodelovanju se je znanost v glavnem vendar iz-
ognila strahu tujine pred tveganjem vlaganja v krizne države, na drugi
strani pa so se obrestovale očitno zelo dobre mednarodne znanstvene
naveze iz preteklosti. K spisku ugodnih okoliščin je treba prišteti še vtis,
ki ga je v svetu vzbudila slovenska uspešna obramba (med spopadom z
vojsko so naši znanstveniki svoje kolege v tujini seznanjali s temi dogod-
ki in od njih nato dobivali čvrste izraze podpore), in nič manj uspešno
promocijo Slovenije.
Tako se je lahko zgodil »čudež«, da je bila prav letošnje poletje, ko so
prvič izbirali jugoslovanske projekte za evropski program tempus, ko-
misija iz Bruslja nenavadno naklonjena slovenskim predlogom. Dobili
smo več, kot je kdorkoli pričakoval (od 70 predlogov so jih sprejeli 26),
lahko pa bi še več, če nam ne bi nekoliko ponagajale vzhodne evropske
sosede oziroma če ne bi nekatere institucije slabo razumele razpisnih
pogojev. Tako so si nekateri tudi po lastni krivdi zapravili znatno trile-
tno podporo Evropske skupnosti pri prenosu evropskih znanj v vzhodne
države, ki znaša povprečno od 70 tisoč do 80 tisoč ekujev letno.
Povsem zataknilo se je le tam, kjer je vloga federalnih organov še ve-
dno nepogrešljiva. To je predvsem program a l a m e d, ki je namenjen
znanstveni in tehnološki podpori mediteranskih držav. Med njimi je Ju-
goslavija kot edina vzhodna država in zanjo je bilo predvideno financi-
41
Po 1991:
• Izjemen dvig znanstvene kvalitete (po številu citatov s 30 na
150 povprečja v e u, po številu 10 najbolj citiranih del na mi-
lijon prebivalcev pa na 177 ).
V znanosti smo v Evropi
Delo, 4. september 1991
Trditev iz naslova je treba pojasniti, saj ni namen tega teksta, da bi ugo-
tavljal raven dosežkov naših znanstvenikov (gotovo je takšna, da nam
pred sosedi v Evropi ni treba zardevati), drugo je seveda izraba te zna-
nosti. Pač pa odgovarja na vprašanje, ki si ga je v zadnjem času verjetno
marsikdo zastavil: ali sta nam vojna in celotni mučni proces osamosva-
janja začasno zmanjšala možnost vključevanja v evropske znanstvene
projekte.
Res je tudi na področju znanosti ta čas marsikaj postavil na glavo,
predvsem je hudo ogrozil predvideno republiško proračunsko porabo.
Toda pri mednarodnem sodelovanju se je znanost v glavnem vendar iz-
ognila strahu tujine pred tveganjem vlaganja v krizne države, na drugi
strani pa so se obrestovale očitno zelo dobre mednarodne znanstvene
naveze iz preteklosti. K spisku ugodnih okoliščin je treba prišteti še vtis,
ki ga je v svetu vzbudila slovenska uspešna obramba (med spopadom z
vojsko so naši znanstveniki svoje kolege v tujini seznanjali s temi dogod-
ki in od njih nato dobivali čvrste izraze podpore), in nič manj uspešno
promocijo Slovenije.
Tako se je lahko zgodil »čudež«, da je bila prav letošnje poletje, ko so
prvič izbirali jugoslovanske projekte za evropski program tempus, ko-
misija iz Bruslja nenavadno naklonjena slovenskim predlogom. Dobili
smo več, kot je kdorkoli pričakoval (od 70 predlogov so jih sprejeli 26),
lahko pa bi še več, če nam ne bi nekoliko ponagajale vzhodne evropske
sosede oziroma če ne bi nekatere institucije slabo razumele razpisnih
pogojev. Tako so si nekateri tudi po lastni krivdi zapravili znatno trile-
tno podporo Evropske skupnosti pri prenosu evropskih znanj v vzhodne
države, ki znaša povprečno od 70 tisoč do 80 tisoč ekujev letno.
Povsem zataknilo se je le tam, kjer je vloga federalnih organov še ve-
dno nepogrešljiva. To je predvsem program a l a m e d, ki je namenjen
znanstveni in tehnološki podpori mediteranskih držav. Med njimi je Ju-
goslavija kot edina vzhodna država in zanjo je bilo predvideno financi-
41
