Page 59 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 59
4 Oblike financiranja znanosti
Sistem institucionalnega financiranja je model financiranja znanosti z
najdaljšo tradicijo. Znanstvena dejavnost že najmanj dvesto let spada k
poslanstvu univerz, ki so sredstva, s katerimi so razpolagala, namenjala
svojim zaposlenim ne le za plače, ampak tudi za dolgoročno raziskoval-
no dejavnost in realizacijo posameznih idej. Podobno velja za razisko-
valne inštitute, le da je to obdobje pri njih sto let krajše.
Po drugi svetovni vojni so se za začele ustanavljati raziskovalne agen-
cije, ki so prevzele financerje raziskovalnih projektov. Nov model finan-
ciranja je izhajal iz predpostavke, da lahko razvoj znanosti pospešimo,
če institucionalnemu financiranju dodamo financiranje dobrih idej, ki
so izbrane na javnem natečaju. Stabilni del financiranja je bil tako do-
polnjen s tekmovalnim.
V zgodovini financiranja slovenske znanosti so prevladovale institu-
cionalne oblike, najizrazitejša tovrstna primera sta ljubljanska univerza
in ij s, za katera so bila že ob njuni ustanovitvi zagotovljena tudi pro-
računska sredstva za delovanje.
Odmik od institucionalnih oblik financiranja sta s financiranjem raz-
iskovalnih tematik, ki jih izvajajo javne ustanove, prinesla programa
u rp in p ors, ki ju je razvila rss, predhodnica a rrs. Raziskovalne te-
matike so bile podrobno razčlenjene na posamezne programske sklope,
zanje pa predvideni posamezni vodje. Programski sklopi so imeli zago-
tovljeno stabilno financiranje, kar velja tudi za institucionalno financi-
ranje, hkrati pa so bili podrobno (resda precej administrativno) razde-
ljeni na raziskovalne enote, po številu zaposlenih primerljive z ekipami
raziskovalnih projektov. Tak sistem je bil dobro izhodišče za pomembno
reformo, ki jo je Slovenija izvedla takoj po osamosvojitvi in z njo prešla
na tekmovalni način financiranja, na izbiranje projektov v odprtem na-
tečajnem postopku.
57
Sistem institucionalnega financiranja je model financiranja znanosti z
najdaljšo tradicijo. Znanstvena dejavnost že najmanj dvesto let spada k
poslanstvu univerz, ki so sredstva, s katerimi so razpolagala, namenjala
svojim zaposlenim ne le za plače, ampak tudi za dolgoročno raziskoval-
no dejavnost in realizacijo posameznih idej. Podobno velja za razisko-
valne inštitute, le da je to obdobje pri njih sto let krajše.
Po drugi svetovni vojni so se za začele ustanavljati raziskovalne agen-
cije, ki so prevzele financerje raziskovalnih projektov. Nov model finan-
ciranja je izhajal iz predpostavke, da lahko razvoj znanosti pospešimo,
če institucionalnemu financiranju dodamo financiranje dobrih idej, ki
so izbrane na javnem natečaju. Stabilni del financiranja je bil tako do-
polnjen s tekmovalnim.
V zgodovini financiranja slovenske znanosti so prevladovale institu-
cionalne oblike, najizrazitejša tovrstna primera sta ljubljanska univerza
in ij s, za katera so bila že ob njuni ustanovitvi zagotovljena tudi pro-
računska sredstva za delovanje.
Odmik od institucionalnih oblik financiranja sta s financiranjem raz-
iskovalnih tematik, ki jih izvajajo javne ustanove, prinesla programa
u rp in p ors, ki ju je razvila rss, predhodnica a rrs. Raziskovalne te-
matike so bile podrobno razčlenjene na posamezne programske sklope,
zanje pa predvideni posamezni vodje. Programski sklopi so imeli zago-
tovljeno stabilno financiranje, kar velja tudi za institucionalno financi-
ranje, hkrati pa so bili podrobno (resda precej administrativno) razde-
ljeni na raziskovalne enote, po številu zaposlenih primerljive z ekipami
raziskovalnih projektov. Tak sistem je bil dobro izhodišče za pomembno
reformo, ki jo je Slovenija izvedla takoj po osamosvojitvi in z njo prešla
na tekmovalni način financiranja, na izbiranje projektov v odprtem na-
tečajnem postopku.
57
