Page 61 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 61
Projekti in tekmovalnost 4
Projekti in tekmovalnost
Izbor raziskovalnih projektov se je od leta 1991 naprej zgledoval po
uspešnih tujih praksah. Za vodjo projekta je bil določen vstopni pogoj
– minimalno število objav in vsaj en citat iz dotedanjih objav. Z uvaja-
njem tekmovalnega modela financiranja se je ministrstvo za znanost
približalo sodobnemu evropskemu pristopu do znanosti. Novo projek-
tno financiranje znanosti je vključevalo prijavo projekta, ocenjevanje,
recenzije, izbor. Kot že rečeno, je bil prehod na nov sistem zaradi po-
drobnih razčlenitev na vsebinske sklope, ki sta jih prinesla predhodna
programa u rp in p o r s, dokaj enostaven, saj so se vsebinski sklopi
zlahka preoblikovali v projekte. Za projektno financiranje sta se odloč-
no zavzela minister Peter Tancig in predsednik n z rs Boštjan Žekš, ki
sta postala ključna akterja te posodobitve. V letih od 1993 do 1995, ko
je ministrstvo za znanost vodil pravnik Rado Bohinc, so bili postopki
razpisov zapisani v obliki pravilnikov, ki so birokratskemu aparatu in
raziskovalcem omogočili večjo predvidljivost formalnih postopkov.
Uvedba tekmovalnega sistema je v slovensko znanost prinesla svež
veter, spodbudila je številne racionalizacije in izločanje neperspektivnih
raziskovalnih tematik, kar je postopoma pripeljalo do mnogih uspehov
slovenske znanosti. Projektno vlogo je bilo treba napisati v slovenskem
in angleškem jeziku, da so jo lahko ocenili tudi tuji recenzenti, saj so
njihove ocene postale eden od pomembnih kriterijev pri odločanju o iz-
biri projektov. Izbor je bil v pristojnosti nacionalnega koordinatorja –
raziskovalca, predstavnika enega od okoli 40 raziskovalnih področij, ki
so v Sloveniji aktivna. S tem se je avtonomija znanosti, kakršno je vzpo-
stavila rss, ohranila, a ne povsem. Zakon o raziskovalni dejavnosti, ki
je bil sprejet leta 1991, je namreč opredeljeval prehod na projektno fi-
nanciranje, hkrati pa je določil, da pristojnost za financiranje preide iz
r s s na ministrstvo, kar je avtonomijo znanosti oslabilo – r s s je bila
politično dokaj neodvisna ustanova, ministrstvo pa je seveda politična.
Sčasoma so se v sistemu financiranja projektov pokazale nekatere po-
manjkljivosti, vendar so bile uspešno nadgrajene, in projektno financi-
ranje ostaja temeljna oblika financiranja raziskovalne dejavnosti v Slo-
veniji. Prva pomanjkljivost se je pokazala predvsem v primeru razisko-
valnih inštitutov, kjer je izključno tekmovalni način financiranja znano-
sti onemogočal kadrovsko in drugo razvojno načrtovanje. V letih 1998
in 1999 je bilo zato uvedeno kombinirano programsko in projektno fi-
nanciranje. Drugi večji problem začetnega modela projektnega financi-
59
Projekti in tekmovalnost
Izbor raziskovalnih projektov se je od leta 1991 naprej zgledoval po
uspešnih tujih praksah. Za vodjo projekta je bil določen vstopni pogoj
– minimalno število objav in vsaj en citat iz dotedanjih objav. Z uvaja-
njem tekmovalnega modela financiranja se je ministrstvo za znanost
približalo sodobnemu evropskemu pristopu do znanosti. Novo projek-
tno financiranje znanosti je vključevalo prijavo projekta, ocenjevanje,
recenzije, izbor. Kot že rečeno, je bil prehod na nov sistem zaradi po-
drobnih razčlenitev na vsebinske sklope, ki sta jih prinesla predhodna
programa u rp in p o r s, dokaj enostaven, saj so se vsebinski sklopi
zlahka preoblikovali v projekte. Za projektno financiranje sta se odloč-
no zavzela minister Peter Tancig in predsednik n z rs Boštjan Žekš, ki
sta postala ključna akterja te posodobitve. V letih od 1993 do 1995, ko
je ministrstvo za znanost vodil pravnik Rado Bohinc, so bili postopki
razpisov zapisani v obliki pravilnikov, ki so birokratskemu aparatu in
raziskovalcem omogočili večjo predvidljivost formalnih postopkov.
Uvedba tekmovalnega sistema je v slovensko znanost prinesla svež
veter, spodbudila je številne racionalizacije in izločanje neperspektivnih
raziskovalnih tematik, kar je postopoma pripeljalo do mnogih uspehov
slovenske znanosti. Projektno vlogo je bilo treba napisati v slovenskem
in angleškem jeziku, da so jo lahko ocenili tudi tuji recenzenti, saj so
njihove ocene postale eden od pomembnih kriterijev pri odločanju o iz-
biri projektov. Izbor je bil v pristojnosti nacionalnega koordinatorja –
raziskovalca, predstavnika enega od okoli 40 raziskovalnih področij, ki
so v Sloveniji aktivna. S tem se je avtonomija znanosti, kakršno je vzpo-
stavila rss, ohranila, a ne povsem. Zakon o raziskovalni dejavnosti, ki
je bil sprejet leta 1991, je namreč opredeljeval prehod na projektno fi-
nanciranje, hkrati pa je določil, da pristojnost za financiranje preide iz
r s s na ministrstvo, kar je avtonomijo znanosti oslabilo – r s s je bila
politično dokaj neodvisna ustanova, ministrstvo pa je seveda politična.
Sčasoma so se v sistemu financiranja projektov pokazale nekatere po-
manjkljivosti, vendar so bile uspešno nadgrajene, in projektno financi-
ranje ostaja temeljna oblika financiranja raziskovalne dejavnosti v Slo-
veniji. Prva pomanjkljivost se je pokazala predvsem v primeru razisko-
valnih inštitutov, kjer je izključno tekmovalni način financiranja znano-
sti onemogočal kadrovsko in drugo razvojno načrtovanje. V letih 1998
in 1999 je bilo zato uvedeno kombinirano programsko in projektno fi-
nanciranje. Drugi večji problem začetnega modela projektnega financi-
59
