Page 60 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 60
4 Oblike financiranja znanosti
Lobiji hočejo svoja »polja«
Delo, 12. februar 1991
Ministrstvo za znanost in tehnologijo je v svojih Novicah pravkar obja-
vilo »pravila obnašanja«, ki naj bi odpravila večino pomislekov v zvezi z
organizacijsko in vsebinsko novostjo v tej sferi – z raziskovalnimi polji.
Toda gotovo bo minilo še kar nekaj časa, da se bodo polja »prijela« v za-
vesti večine raziskovalcev in tudi v praksi dokazala svoj koristen vpliv.
Do tedaj bo veljal zaščitni refleks tistih, ki vidijo v tem še eno mož-
nost za uveljavljanje moči tako imenovanih lobijev. Čeprav sistem polj
ni namenjen neposrednemu odločanju o delitvi državnega denarja, ima
na to precejšen vpliv z ocenjevanjem projektov, s predlogi kadrovskih
rešitev, racionalizacije raziskovalnih področij, nacionalne raziskovalne
strategije itd. Tega ne spremeni dejstvo, da je poskrbljeno za »zaščitne
pregrade« pred morebitnimi lobističnimi prizadevanji.
Zadosten dokaz za to trditev je izredno prizadevanje vseh večjih raz-
iskovalnih institucij, da zagotovijo »svojega človeka« med nacionalnimi
koordinatorji polj (ali vsaj njihovimi namestniki). Še bolje je, če imajo
hkrati predstavnika še v svetu za znanost in tehnologijo – tako so spodaj
podpisani vsaj zatrjevali izkušeni vodilni možje nekaterih inštitutov in
fakultet. Seveda bi to željo lahko pojasnili tudi samo z zadovoljstvom,
da ima institucija X ugledne raziskovalce, ki si zaslužijo omenjene funk-
cije. Vendar bi bila takšna vera le prenaivna.
Raziskovalni lobiji so bili, so in bodo. V njih je ostalo veliko ljudi, ki
»vedrijo in oblačijo« že vrsto let, sistemske spremembe pa so dale prilo-
žnost tudi novim ljudem. Nad tem dejstvom se lahko zgražamo ali se z
njim sprijaznimo. Zdi se, da je vsaj resorno ministrstvo dovolj pragma-
tično, da se je odločilo za drugo možnost in ji dodalo – zdi se – iskreno
prizadevanje, da lobističnemu vplivu otopi škodljivo ost. Pri tem je naj-
večje zaupanje izkazalo lastnim ljudem, saj ima ministrstvo pri večini
pomembnih odločitev končno besedo. Pomemben člen so še eksperti po-
sameznih strok, ki naj bi preprečili manipuliranje z znanostjo.
Vsekakor polja ne gre ocenjevati skozi prizmo morebitne nevarnosti.
Kajti po drugi strani dajejo možnost večjega pregleda nad razmerami,
tudi bolj s strani povezanega odločanja, torej so dejansko (lahko) orožje
proti tistim, ki so jih že, ali pa jih še bodo, skušali uporabiti za svoje
interese. Navsezadnje – polja naj bi tudi izginila ali se spremenila, če bi
to ustrezalo interesom nacionalne raziskovalne strategije.
58
Lobiji hočejo svoja »polja«
Delo, 12. februar 1991
Ministrstvo za znanost in tehnologijo je v svojih Novicah pravkar obja-
vilo »pravila obnašanja«, ki naj bi odpravila večino pomislekov v zvezi z
organizacijsko in vsebinsko novostjo v tej sferi – z raziskovalnimi polji.
Toda gotovo bo minilo še kar nekaj časa, da se bodo polja »prijela« v za-
vesti večine raziskovalcev in tudi v praksi dokazala svoj koristen vpliv.
Do tedaj bo veljal zaščitni refleks tistih, ki vidijo v tem še eno mož-
nost za uveljavljanje moči tako imenovanih lobijev. Čeprav sistem polj
ni namenjen neposrednemu odločanju o delitvi državnega denarja, ima
na to precejšen vpliv z ocenjevanjem projektov, s predlogi kadrovskih
rešitev, racionalizacije raziskovalnih področij, nacionalne raziskovalne
strategije itd. Tega ne spremeni dejstvo, da je poskrbljeno za »zaščitne
pregrade« pred morebitnimi lobističnimi prizadevanji.
Zadosten dokaz za to trditev je izredno prizadevanje vseh večjih raz-
iskovalnih institucij, da zagotovijo »svojega človeka« med nacionalnimi
koordinatorji polj (ali vsaj njihovimi namestniki). Še bolje je, če imajo
hkrati predstavnika še v svetu za znanost in tehnologijo – tako so spodaj
podpisani vsaj zatrjevali izkušeni vodilni možje nekaterih inštitutov in
fakultet. Seveda bi to željo lahko pojasnili tudi samo z zadovoljstvom,
da ima institucija X ugledne raziskovalce, ki si zaslužijo omenjene funk-
cije. Vendar bi bila takšna vera le prenaivna.
Raziskovalni lobiji so bili, so in bodo. V njih je ostalo veliko ljudi, ki
»vedrijo in oblačijo« že vrsto let, sistemske spremembe pa so dale prilo-
žnost tudi novim ljudem. Nad tem dejstvom se lahko zgražamo ali se z
njim sprijaznimo. Zdi se, da je vsaj resorno ministrstvo dovolj pragma-
tično, da se je odločilo za drugo možnost in ji dodalo – zdi se – iskreno
prizadevanje, da lobističnemu vplivu otopi škodljivo ost. Pri tem je naj-
večje zaupanje izkazalo lastnim ljudem, saj ima ministrstvo pri večini
pomembnih odločitev končno besedo. Pomemben člen so še eksperti po-
sameznih strok, ki naj bi preprečili manipuliranje z znanostjo.
Vsekakor polja ne gre ocenjevati skozi prizmo morebitne nevarnosti.
Kajti po drugi strani dajejo možnost večjega pregleda nad razmerami,
tudi bolj s strani povezanega odločanja, torej so dejansko (lahko) orožje
proti tistim, ki so jih že, ali pa jih še bodo, skušali uporabiti za svoje
interese. Navsezadnje – polja naj bi tudi izginila ali se spremenila, če bi
to ustrezalo interesom nacionalne raziskovalne strategije.
58
