Page 62 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 62
4 Oblike financiranja znanosti
ranja je bil konflikt interesov (Kristan, 2015). Do njega je prihajalo iz
dveh razlogov: prvi je bil ta, da je pri odločanju ključno vlogo odigral
nacionalni koordinator, zaradi česar je bila marsikatera odločitev spre-
jeta v korist njegove skupine ali ustanove, kjer je sicer deloval. Drugi
razlog pa je bila vloga ministrov, ki so v pritožbenem postopku odločali
o desetih odstotkih sredstev za vsakokratni razpis, pri čemer kriteriji in
postopek njihovega odločanja niso bili predpisani, zato je bilo pogosto
pristransko.
a rr s je oba vzroka za pristranske odločitve hitro odpravila. V po-
drobno določenem postopku izbire je postalo obvezujoče mnenje recen-
zentov, nacionalne koordinatorje pa so nadomestile skupine uglednih
tujih raziskovalcev (paneli). Direktor agencije v pritožbenem postopku
ni imel več možnosti odločanja o desetih odstotkih sredstev, kakršno je
imel pred tem minister, pač pa je bila pritožba omejena zgolj na popra-
vek administrativnih napak v postopku, zaradi česar se je število uspe-
šnih pritožb spustilo pod odstotek odobrenih vlog. Vse spremembe, ki
so onemogočile konflikte interesov, so bile vpeljane leta 2005, pri čemer
je bil pomemben sogovornik a rrs takratni minister Jure Zupan, ki je
novo ureditev podprl in nekatere rešitve tudi sam predlagal.
Financiranje raziskovalnih projektov je od leta 1991 razdeljeno na fi-
nanciranje osnovnih raziskav in financiranje aplikativnih projektov, ki
jih sofinancira gospodarstvo. Razmerje med tema oblikama financira-
nja se je določalo glede na kvaliteto predlogov ter razvojne kapacite-
te gospodarstva in drugih sofinancerjev, pri čemer je narava raziskav v
tehniki povsem drugačna kot v humanistiki. Leta 2009, v obdobju pove-
čevanja finančnih sredstev, so se sredstva za projekte povečala s 50.000
evrov letno na dvakratnik te vsote, kar je zmanjšalo razdrobljenost prej-
šnje sheme za pridobivanje sredstev za raziskave.
Raziskovalni projekti so poleg tega postali tudi dober vzvod za pove-
zovanje univerz in inštitutov ter medicinskih fakultet in univerzitetnih
kliničnih centrov, saj je od leta 2010 v projektni prijavi obvezna navedba
različnih tipov javnih ustanov, ki si v primeru, da so na razpisu izbra-
ne, razdelijo najmanj dvajsetodstotni delež sredstev. Pomembno vlogo
v tekmovalnem načinu financiranja so v zadnjem obdobju odigrali še
centri odličnosti kot oblika financiranja večjih raziskovalnih skupin in
povezovanja z manjšimi, ki je bila marsikje učinkovito uporabljena za
nakup nove raziskovalne opreme.
Da bi lahko čim zanesljiveje izbrali najboljše projekte, je a rrs v iz-
birni postopek vgradila raznovrstne mehanizme. Ključen v postopku je
60
ranja je bil konflikt interesov (Kristan, 2015). Do njega je prihajalo iz
dveh razlogov: prvi je bil ta, da je pri odločanju ključno vlogo odigral
nacionalni koordinator, zaradi česar je bila marsikatera odločitev spre-
jeta v korist njegove skupine ali ustanove, kjer je sicer deloval. Drugi
razlog pa je bila vloga ministrov, ki so v pritožbenem postopku odločali
o desetih odstotkih sredstev za vsakokratni razpis, pri čemer kriteriji in
postopek njihovega odločanja niso bili predpisani, zato je bilo pogosto
pristransko.
a rr s je oba vzroka za pristranske odločitve hitro odpravila. V po-
drobno določenem postopku izbire je postalo obvezujoče mnenje recen-
zentov, nacionalne koordinatorje pa so nadomestile skupine uglednih
tujih raziskovalcev (paneli). Direktor agencije v pritožbenem postopku
ni imel več možnosti odločanja o desetih odstotkih sredstev, kakršno je
imel pred tem minister, pač pa je bila pritožba omejena zgolj na popra-
vek administrativnih napak v postopku, zaradi česar se je število uspe-
šnih pritožb spustilo pod odstotek odobrenih vlog. Vse spremembe, ki
so onemogočile konflikte interesov, so bile vpeljane leta 2005, pri čemer
je bil pomemben sogovornik a rrs takratni minister Jure Zupan, ki je
novo ureditev podprl in nekatere rešitve tudi sam predlagal.
Financiranje raziskovalnih projektov je od leta 1991 razdeljeno na fi-
nanciranje osnovnih raziskav in financiranje aplikativnih projektov, ki
jih sofinancira gospodarstvo. Razmerje med tema oblikama financira-
nja se je določalo glede na kvaliteto predlogov ter razvojne kapacite-
te gospodarstva in drugih sofinancerjev, pri čemer je narava raziskav v
tehniki povsem drugačna kot v humanistiki. Leta 2009, v obdobju pove-
čevanja finančnih sredstev, so se sredstva za projekte povečala s 50.000
evrov letno na dvakratnik te vsote, kar je zmanjšalo razdrobljenost prej-
šnje sheme za pridobivanje sredstev za raziskave.
Raziskovalni projekti so poleg tega postali tudi dober vzvod za pove-
zovanje univerz in inštitutov ter medicinskih fakultet in univerzitetnih
kliničnih centrov, saj je od leta 2010 v projektni prijavi obvezna navedba
različnih tipov javnih ustanov, ki si v primeru, da so na razpisu izbra-
ne, razdelijo najmanj dvajsetodstotni delež sredstev. Pomembno vlogo
v tekmovalnem načinu financiranja so v zadnjem obdobju odigrali še
centri odličnosti kot oblika financiranja večjih raziskovalnih skupin in
povezovanja z manjšimi, ki je bila marsikje učinkovito uporabljena za
nakup nove raziskovalne opreme.
Da bi lahko čim zanesljiveje izbrali najboljše projekte, je a rrs v iz-
birni postopek vgradila raznovrstne mehanizme. Ključen v postopku je
60
