Page 64 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 64
4 Oblike financiranja znanosti
Nepotrjena znanstvena odličnost
Delo, 27. januar 2011
V prispevku na tej strani povzemamo rezultate zadnjih dveh razpisov
za štipendije Evropskega raziskovalnega sveta, ki so si že pridobile pre-
stižni pomen. Vsaka institucija, ki ima katerega od izbranih raziskoval-
cev, to poudarja v svojih promocijah – na primer, Inštitut za znanost in
tehnologijo (ist) Avstrija ob predstavitvi direktorja prof. dr. Thomasa
E. Henzingerja ni pozabil omeniti, da je bil izbran za štipendista e rc.
Toda naše raziskovalne institucije možnosti za tovrstno promocijo žal
še vedno nimajo.
Čeprav so v akademskem svetu primerjave s športom navadno spre-
jete z odporom, se vzporednice med vrhunskimi znanstveniki in vrhun-
skimi športniki kar same ponujajo. Predvsem zato, ker imajo pri nas
oboji za seboj enako majhno zaledje, pri tem pa morajo konkurirati s
predstavniki držav z neprimerno več prebivalci in tudi denarja za nji-
hovo podporo. Kljub temu od naših vrhunskih športnikov zahtevamo in
večkrat dobimo rezultate prav pri vrhu, kar vsekakor dokazuje, da za
najodličnejše ni ovir in tudi ne izgovorov, da nimajo možnosti za ena-
kovredno konkurenco.
Prav neenakovredni pogoji so bili zadnja leta največkrat navajani kot
razlog za ta neuspeh. Naši znanstveniki, tisti uveljavljeni in oni na za-
četku kariere, naj bi bili, po teh tolmačenjih, povsem primerljivi s tisti-
mi, ki jih je doslej izbral erc, le da ne delajo v tako odlično opremljenih
raziskovalnih laboratorijih in inštitutih. To naj bi dokazovala tudi dva
slovenska raziskovalca v tujini, ki sta med štipendisti e rc. Podpisana
si ne morem privoščiti, da bi dvomila o teh trditvah in argumentih, ker
pač znanstveniki sami najbolje vedo, v kakšnih razmerah delajo sami in
v kakšnih njihovi kolegi na tujem. Vendar vseeno vem, da je vsaj nekaj
naših laboratorijev po opremi tako rekoč enakovrednih najboljšim po
svetu, zdaj pa smo dobili tudi centre odličnosti, ki imajo na voljo dovolj
sredstev za potrebno raziskovalno infrastrukturo. Vendar je omenjeni
razlog težko sprejemljiv še zaradi nečesa drugega.
Kar predstavljajmo si, kako bi se odzvala naša javnost, če v športu v
treh letih ne bi imeli nobenega zmagovalca ali vsaj koga na zmagoval-
nih stopničkah in da bi tako visoko prišla le Slovenca, ki sta člana tuje
reprezentance. Kajne, da si tega ne morete niti zamisliti? V znanosti pa
se je dejansko zgodilo, da v treh letih nobeden od v Sloveniji delujočih
62
Nepotrjena znanstvena odličnost
Delo, 27. januar 2011
V prispevku na tej strani povzemamo rezultate zadnjih dveh razpisov
za štipendije Evropskega raziskovalnega sveta, ki so si že pridobile pre-
stižni pomen. Vsaka institucija, ki ima katerega od izbranih raziskoval-
cev, to poudarja v svojih promocijah – na primer, Inštitut za znanost in
tehnologijo (ist) Avstrija ob predstavitvi direktorja prof. dr. Thomasa
E. Henzingerja ni pozabil omeniti, da je bil izbran za štipendista e rc.
Toda naše raziskovalne institucije možnosti za tovrstno promocijo žal
še vedno nimajo.
Čeprav so v akademskem svetu primerjave s športom navadno spre-
jete z odporom, se vzporednice med vrhunskimi znanstveniki in vrhun-
skimi športniki kar same ponujajo. Predvsem zato, ker imajo pri nas
oboji za seboj enako majhno zaledje, pri tem pa morajo konkurirati s
predstavniki držav z neprimerno več prebivalci in tudi denarja za nji-
hovo podporo. Kljub temu od naših vrhunskih športnikov zahtevamo in
večkrat dobimo rezultate prav pri vrhu, kar vsekakor dokazuje, da za
najodličnejše ni ovir in tudi ne izgovorov, da nimajo možnosti za ena-
kovredno konkurenco.
Prav neenakovredni pogoji so bili zadnja leta največkrat navajani kot
razlog za ta neuspeh. Naši znanstveniki, tisti uveljavljeni in oni na za-
četku kariere, naj bi bili, po teh tolmačenjih, povsem primerljivi s tisti-
mi, ki jih je doslej izbral erc, le da ne delajo v tako odlično opremljenih
raziskovalnih laboratorijih in inštitutih. To naj bi dokazovala tudi dva
slovenska raziskovalca v tujini, ki sta med štipendisti e rc. Podpisana
si ne morem privoščiti, da bi dvomila o teh trditvah in argumentih, ker
pač znanstveniki sami najbolje vedo, v kakšnih razmerah delajo sami in
v kakšnih njihovi kolegi na tujem. Vendar vseeno vem, da je vsaj nekaj
naših laboratorijev po opremi tako rekoč enakovrednih najboljšim po
svetu, zdaj pa smo dobili tudi centre odličnosti, ki imajo na voljo dovolj
sredstev za potrebno raziskovalno infrastrukturo. Vendar je omenjeni
razlog težko sprejemljiv še zaradi nečesa drugega.
Kar predstavljajmo si, kako bi se odzvala naša javnost, če v športu v
treh letih ne bi imeli nobenega zmagovalca ali vsaj koga na zmagoval-
nih stopničkah in da bi tako visoko prišla le Slovenca, ki sta člana tuje
reprezentance. Kajne, da si tega ne morete niti zamisliti? V znanosti pa
se je dejansko zgodilo, da v treh letih nobeden od v Sloveniji delujočih
62
