Page 66 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 66
4 Oblike financiranja znanosti
Indijo. Pomembna naloga financerjev znanosti je, da raziskovalcem, ki
so se odpravili v Indijo, ne onemogočijo, da bi se ustavili v Ameriki, če
nanjo na poti tja naletijo. V svetu zato večinoma izvajajo stabilno oziro-
ma (kot ga pogosto imenujejo) institucionalno financiranje. V Sloveniji
ima to vlogo predvsem programsko financiranje.
Pri celoviti oceni obeh načinov financiranja ne smemo zanemariti
dejstva, da so raziskovalci javni uslužbenci, ki potrebujejo stabilne po-
goje za delo, stabilno zaposlitev. Če primerjamo univerze in inštitute,
lahko ugotovimo, da so za tekmovalne oblike financiranja univerze pri-
mernejše kot inštituti. Profesorji imajo stabilno pedagoško zaposlitev
in del svoje dejavnosti lahko namenijo raziskovanju ali pa dodatna ma-
terialna sredstva za raziskave pridobijo z raziskovalnimi projekti. Za
raziskovalce na inštitutih pa stabilni del zaposlitve predstavljajo razi-
skovalni programi, ki jim hkrati omogočajo, da se lahko posvetijo obse-
žnejšim, zahtevnejšim in dolgoročnejšim nalogam.
Z dilemami, ki so povezane z različnimi oblikami financiranja, smo
se v slovenski znanosti prvič soočili ob nastanku samostojne države.
Prejšnje financiranje je bilo pretežno stabilno, urejeno s programoma
u rp (temeljno raziskovanje) in p o r s (aplikativno raziskovanje). To-
da stabilnost je dušila, praktično onemogočala razvoj novih področij in
afirmacijo mladih raziskovalcev, ki niso pripadali že uveljavljenim sku-
pinam. Celotno stabilno financiranje smo leta 1991 preobrazili v projek-
tno financiranje, za dodelitev projektov smo začeli uvajati tuje recenzi-
je, vodje projektov so morali izpolnjevati minimalne pogoje. Smele po-
teze so prevetrile našo znanost, hkrati pa so predvsem na inštitutski
strani pripeljale do problemov glede (ne)stabilnosti zaposlitve. V letu
1998 smo sistem zato tako nadgradili, da smo za tisti del raziskovanja,
ki se je lahko oblikoval v vsebinsko zaokrožene smeri, projektno finan-
ciranje spremenili v programskega. S tem smo dosegli delno stabilnost
zaposlitev, ki je pomembna za kontinuiteto raziskovalnih inštitutov, in
obdržali tekmovalnost, ki je pomembna za kvaliteto znanosti. Pri pro-
gramskem financiranju smo poleg tega uvedli nekoliko manj rigorozno
ocenjevanje, kot velja za projektno.
Izključno projektno financiranje bi bilo, kot menim, sicer celo izve-
dljivo, vendar le, če bi raziskovanje potekalo zgolj na univerzah. Osnov-
ni model bi na univerzah povsem zadoščal: profesorji prejemajo plačo
za pedagoško delo, torej imajo zagotovljeno stabilnost, uspešnejši pro-
fesorji pa pridobivajo še dodatna sredstva za raziskovanje. Težko pa je
na enak način stvari urediti na inštitutih, saj dodelitev sredstev za raz-
64
Indijo. Pomembna naloga financerjev znanosti je, da raziskovalcem, ki
so se odpravili v Indijo, ne onemogočijo, da bi se ustavili v Ameriki, če
nanjo na poti tja naletijo. V svetu zato večinoma izvajajo stabilno oziro-
ma (kot ga pogosto imenujejo) institucionalno financiranje. V Sloveniji
ima to vlogo predvsem programsko financiranje.
Pri celoviti oceni obeh načinov financiranja ne smemo zanemariti
dejstva, da so raziskovalci javni uslužbenci, ki potrebujejo stabilne po-
goje za delo, stabilno zaposlitev. Če primerjamo univerze in inštitute,
lahko ugotovimo, da so za tekmovalne oblike financiranja univerze pri-
mernejše kot inštituti. Profesorji imajo stabilno pedagoško zaposlitev
in del svoje dejavnosti lahko namenijo raziskovanju ali pa dodatna ma-
terialna sredstva za raziskave pridobijo z raziskovalnimi projekti. Za
raziskovalce na inštitutih pa stabilni del zaposlitve predstavljajo razi-
skovalni programi, ki jim hkrati omogočajo, da se lahko posvetijo obse-
žnejšim, zahtevnejšim in dolgoročnejšim nalogam.
Z dilemami, ki so povezane z različnimi oblikami financiranja, smo
se v slovenski znanosti prvič soočili ob nastanku samostojne države.
Prejšnje financiranje je bilo pretežno stabilno, urejeno s programoma
u rp (temeljno raziskovanje) in p o r s (aplikativno raziskovanje). To-
da stabilnost je dušila, praktično onemogočala razvoj novih področij in
afirmacijo mladih raziskovalcev, ki niso pripadali že uveljavljenim sku-
pinam. Celotno stabilno financiranje smo leta 1991 preobrazili v projek-
tno financiranje, za dodelitev projektov smo začeli uvajati tuje recenzi-
je, vodje projektov so morali izpolnjevati minimalne pogoje. Smele po-
teze so prevetrile našo znanost, hkrati pa so predvsem na inštitutski
strani pripeljale do problemov glede (ne)stabilnosti zaposlitve. V letu
1998 smo sistem zato tako nadgradili, da smo za tisti del raziskovanja,
ki se je lahko oblikoval v vsebinsko zaokrožene smeri, projektno finan-
ciranje spremenili v programskega. S tem smo dosegli delno stabilnost
zaposlitev, ki je pomembna za kontinuiteto raziskovalnih inštitutov, in
obdržali tekmovalnost, ki je pomembna za kvaliteto znanosti. Pri pro-
gramskem financiranju smo poleg tega uvedli nekoliko manj rigorozno
ocenjevanje, kot velja za projektno.
Izključno projektno financiranje bi bilo, kot menim, sicer celo izve-
dljivo, vendar le, če bi raziskovanje potekalo zgolj na univerzah. Osnov-
ni model bi na univerzah povsem zadoščal: profesorji prejemajo plačo
za pedagoško delo, torej imajo zagotovljeno stabilnost, uspešnejši pro-
fesorji pa pridobivajo še dodatna sredstva za raziskovanje. Težko pa je
na enak način stvari urediti na inštitutih, saj dodelitev sredstev za raz-
64
