Page 67 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 67
Programi in stabilnost financiranja 4
iskovanje (kamor spadajo tudi plače) na vsake tri leta – seveda le, če
je prijava na razpisu uspešna – in zaposlitev za nedoločen čas ne gre-
sta skupaj. Tak sistem pripelje do tega, da se projekti sicer menjajo, vse
ostalo pa bolj ali manj ostaja enako. V obdobju zgolj projektnega finan-
ciranja se je za takšno stanje našel celo poseben izraz, »raziskovalna do-
ta«: ko raziskovalec zaključi projekt, dobi drugega, ki je približno enak
prejšnjemu – ideja tekmovalnosti zato ne more zaživeti.
Po nekaj letih se je izkazalo, da je prav zaradi dvojnosti, različnosti in-
štitutov in univerz dejansko deloval le stabilni način financiranja, pro-
jektni pa zgolj pro forma. Takšna ureditev ni prinašala optimalne rešitve,
kako razdeliti raziskovalna sredstva med raziskovalce na univerzah, ki
se pretežno ukvarjajo s pedagoškim delom, in tiste na inštitutih, ki se
ukvarjajo izključno z raziskovanjem. To je bil glavni razlog, da smo v le-
tih 1998 in 1999 uvedli (sam sem vodil delovno skupino) kombinirano
programsko-projektno financiranje.
Izhodiščna ideja sestavljenega modela je bila, da bi en del financiranja
zagotavljal stabilnost, drugi del pa ohranjal tekmovalnost. V celoletni
pripravi, ki jo je naročil minister Lojze Marinček, sta pomembno vlogo
odigrala kasnejši minister Jure Zupan, ki je predlagal osnove modela,
in ključni tehnični korektor Igor Levstek, ki je s sistematičnim popisom
znanstvenih kadrovskih kapacitet in s stroškovno analizo porabe posta-
vil osnovo za izboljšavo namenske porabe raziskovalnih sredstev. Vodja
pravne službe Dubravka Krneta, tudi sicer zaslužna za celotno pravno
ureditev slovenske znanosti, je pravilnik, ki je programsko financiranje
opredeljeval, pripravila tako dobro, da se ga je nekaj let pozneje brez te-
žav umestilo v zakon. Uvedba kombiniranega projektno-programskega
financiranja leta 1998/99 je uresničila izhodiščno idejo in rešila mnoge
probleme izključno projektnega financiranja.
Slika 4.2 na naslednji strani kaže primerjavo med stabilnim in tekmo-
valnim načinom financiranja znanosti v državah eu (Demšar in Bervar,
2010).
Analiza primerjave tekmovalnega financiranja (projekti, drugi razpi-
si) s stabilnimi oblikami, torej z institucionalnim financiranjem (pro-
grami, ustanoviteljske obveznosti), kaže, da je imela Slovenija leta 2008
izjemno visok delež tekmovalnega financiranja (polovica). Leta 2014
smo spremenili način financiranja mladih raziskovalcev iz tekmovalne-
ga sistema, ko so za mesta kandidirali mentorji, v sistem stabilnega, po
katerem so mladi raziskovalci po posebni shemi dodeljeni programskim
skupinam za več let vnaprej. Mehanizem razporejanja mladih razisko-
65
iskovanje (kamor spadajo tudi plače) na vsake tri leta – seveda le, če
je prijava na razpisu uspešna – in zaposlitev za nedoločen čas ne gre-
sta skupaj. Tak sistem pripelje do tega, da se projekti sicer menjajo, vse
ostalo pa bolj ali manj ostaja enako. V obdobju zgolj projektnega finan-
ciranja se je za takšno stanje našel celo poseben izraz, »raziskovalna do-
ta«: ko raziskovalec zaključi projekt, dobi drugega, ki je približno enak
prejšnjemu – ideja tekmovalnosti zato ne more zaživeti.
Po nekaj letih se je izkazalo, da je prav zaradi dvojnosti, različnosti in-
štitutov in univerz dejansko deloval le stabilni način financiranja, pro-
jektni pa zgolj pro forma. Takšna ureditev ni prinašala optimalne rešitve,
kako razdeliti raziskovalna sredstva med raziskovalce na univerzah, ki
se pretežno ukvarjajo s pedagoškim delom, in tiste na inštitutih, ki se
ukvarjajo izključno z raziskovanjem. To je bil glavni razlog, da smo v le-
tih 1998 in 1999 uvedli (sam sem vodil delovno skupino) kombinirano
programsko-projektno financiranje.
Izhodiščna ideja sestavljenega modela je bila, da bi en del financiranja
zagotavljal stabilnost, drugi del pa ohranjal tekmovalnost. V celoletni
pripravi, ki jo je naročil minister Lojze Marinček, sta pomembno vlogo
odigrala kasnejši minister Jure Zupan, ki je predlagal osnove modela,
in ključni tehnični korektor Igor Levstek, ki je s sistematičnim popisom
znanstvenih kadrovskih kapacitet in s stroškovno analizo porabe posta-
vil osnovo za izboljšavo namenske porabe raziskovalnih sredstev. Vodja
pravne službe Dubravka Krneta, tudi sicer zaslužna za celotno pravno
ureditev slovenske znanosti, je pravilnik, ki je programsko financiranje
opredeljeval, pripravila tako dobro, da se ga je nekaj let pozneje brez te-
žav umestilo v zakon. Uvedba kombiniranega projektno-programskega
financiranja leta 1998/99 je uresničila izhodiščno idejo in rešila mnoge
probleme izključno projektnega financiranja.
Slika 4.2 na naslednji strani kaže primerjavo med stabilnim in tekmo-
valnim načinom financiranja znanosti v državah eu (Demšar in Bervar,
2010).
Analiza primerjave tekmovalnega financiranja (projekti, drugi razpi-
si) s stabilnimi oblikami, torej z institucionalnim financiranjem (pro-
grami, ustanoviteljske obveznosti), kaže, da je imela Slovenija leta 2008
izjemno visok delež tekmovalnega financiranja (polovica). Leta 2014
smo spremenili način financiranja mladih raziskovalcev iz tekmovalne-
ga sistema, ko so za mesta kandidirali mentorji, v sistem stabilnega, po
katerem so mladi raziskovalci po posebni shemi dodeljeni programskim
skupinam za več let vnaprej. Mehanizem razporejanja mladih razisko-
65
