Page 287 - Rižnar, Igor, ur. 2017. Jezikovno izobraževanje in podjetja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 287
Vseživljenjsko jezikovno izobraževanje za 21. stoletje 287
Interesi in potrebe udeležencev po znanju tujega jezika izhajajo iz
konkretnih življenjskih okoliščin, potreb delovnega procesa in pogosto-
sti uporabe jezika. Za jezikovno izobraževanje oz. učenje tujih jezikov so
se pred leti odločali udeleženci predvsem na osnovi lastnega interesa in
brez potrebe po uporabi tega znanja v praksi. Znanje, ki so ga pridobili,
namreč po navadi ni bilo preverjeno v praksi. Danes podjetja izobražuje-
jo le tiste udeležence, pri katerih potreba po znanju izhaja iz zahtev delov-
nega procesa in dejanskega stanja komuniciranja v tujem jeziku. Intenziv-
nost se poveča, kadar so podjetja vključena v mednarodne projekte ali pa
dobijo tuje lastnike in partnerje (Zorko Mencin 2001, 94).
Clark (1987, po Skela 2014, 94) pa meni, da so razlogi za učenje tujih
jezikov naslednji:
– klasični humanizem (prenos čislane kulturne dediščine),
– rekonstrukcionizem (izobraževanje kot instrument družbene
spremembe),
– progresivizem (rast in samouresničitev posameznika).
Klasični humanizem se pretežno ukvarja z razvijanjem splošnih ko-
gnitivnih zmožnosti in s prenosom spoštovane oz. cenjene kulture oz.
znanja od ene generacije na drugo. Rekonstrukcionizem se ukvarja z do-
seganjem soglasja o skupnih družbenih ciljih in s tem, kako ob pomoči iz-
obraževalnega sistema doseči želene družbene in gospodarske spremem-
be. Progresivizem preučuje razvijanje posameznega učenca kot celostne
osebe in krepitev njegove avtonomije ter zmožnosti za učenje (prav tam).
Klasičnohumanistični razlogi za učenje tujih jezikov v okviru for-
malnega izobraževanja so na mednarodni ravni prevladovali do 2. sve-
tovne vojne, danes pa so v glavnem zatonu. 21. stoletje povsod po svetu –
tudi v Sloveniji – odločilno zaznamuje prevlada angleščine kot svetovne
lingue france (prav tam).
D. Zorko Mencin je leta 2003 napisala, da se je jezikovno izobraže-
vanje v zadnjih desetih letih hitro razvijalo. V preteklosti je bilo značil-
no majhno število ponudnikov, ki so imeli standardizirano ponudbo. Pri
učenju so bili udeleženci precej pasivni, kar je bila tudi temeljna značil-
nost tradicionalnega pristopa k učenju. Prevladovala je frontalna učna
oblika, kjer je večino časa govoril učitelj, tudi komunikacije o učni snovi
je bilo bolj malo. Večina udeležencev, ki se je lotevala učenja tujih jezikov,
ni imela določenih izobraževalnih ciljev. Jezikovno pa so se izobraževa-
li na podlagi lastnega interesa in radovednosti (Zorko Mencin 2003, 72).
O tem, zakaj se ljudje jezikovno izobražujejo, so mnenja različna. V
prispevku bomo s kvantitativno raziskavo poskušali raziskati razloge tudi
Interesi in potrebe udeležencev po znanju tujega jezika izhajajo iz
konkretnih življenjskih okoliščin, potreb delovnega procesa in pogosto-
sti uporabe jezika. Za jezikovno izobraževanje oz. učenje tujih jezikov so
se pred leti odločali udeleženci predvsem na osnovi lastnega interesa in
brez potrebe po uporabi tega znanja v praksi. Znanje, ki so ga pridobili,
namreč po navadi ni bilo preverjeno v praksi. Danes podjetja izobražuje-
jo le tiste udeležence, pri katerih potreba po znanju izhaja iz zahtev delov-
nega procesa in dejanskega stanja komuniciranja v tujem jeziku. Intenziv-
nost se poveča, kadar so podjetja vključena v mednarodne projekte ali pa
dobijo tuje lastnike in partnerje (Zorko Mencin 2001, 94).
Clark (1987, po Skela 2014, 94) pa meni, da so razlogi za učenje tujih
jezikov naslednji:
– klasični humanizem (prenos čislane kulturne dediščine),
– rekonstrukcionizem (izobraževanje kot instrument družbene
spremembe),
– progresivizem (rast in samouresničitev posameznika).
Klasični humanizem se pretežno ukvarja z razvijanjem splošnih ko-
gnitivnih zmožnosti in s prenosom spoštovane oz. cenjene kulture oz.
znanja od ene generacije na drugo. Rekonstrukcionizem se ukvarja z do-
seganjem soglasja o skupnih družbenih ciljih in s tem, kako ob pomoči iz-
obraževalnega sistema doseči želene družbene in gospodarske spremem-
be. Progresivizem preučuje razvijanje posameznega učenca kot celostne
osebe in krepitev njegove avtonomije ter zmožnosti za učenje (prav tam).
Klasičnohumanistični razlogi za učenje tujih jezikov v okviru for-
malnega izobraževanja so na mednarodni ravni prevladovali do 2. sve-
tovne vojne, danes pa so v glavnem zatonu. 21. stoletje povsod po svetu –
tudi v Sloveniji – odločilno zaznamuje prevlada angleščine kot svetovne
lingue france (prav tam).
D. Zorko Mencin je leta 2003 napisala, da se je jezikovno izobraže-
vanje v zadnjih desetih letih hitro razvijalo. V preteklosti je bilo značil-
no majhno število ponudnikov, ki so imeli standardizirano ponudbo. Pri
učenju so bili udeleženci precej pasivni, kar je bila tudi temeljna značil-
nost tradicionalnega pristopa k učenju. Prevladovala je frontalna učna
oblika, kjer je večino časa govoril učitelj, tudi komunikacije o učni snovi
je bilo bolj malo. Večina udeležencev, ki se je lotevala učenja tujih jezikov,
ni imela določenih izobraževalnih ciljev. Jezikovno pa so se izobraževa-
li na podlagi lastnega interesa in radovednosti (Zorko Mencin 2003, 72).
O tem, zakaj se ljudje jezikovno izobražujejo, so mnenja različna. V
prispevku bomo s kvantitativno raziskavo poskušali raziskati razloge tudi
